Evropa ve, kaj bi s kulturo

Podatki o tem, kako so razni akterji na kulturnem področju dobro desetletje črpali evropska sredstva iz dveh programov Kultura in Media, ki sta danes združena v program Ustvarjalna Evropa, prinaša več pomenljivih sporočil.

Slovenski kulturniki, predvsem tisti iz nevladnih organizacij, so od leta 2002 zelo dobro osvojili tako proceduralne kot vsebinske zahteve evropskih financerjev. Število projektov, ki na leto dobijo evropsko podporo, se nenehno povečuje. V zadnjih letih se vse pogosteje k tem skladom uspešno zatekajo tudi javni zavodi.

Hkrati moramo iz teh podatkov razbrati tudi, da so očitno številni projekti, s katerimi naši ustvarjalci kandidirajo na evropskih razpisih in ki jih ocenjujejo mednarodni strokovnjaki, kakovostni. Imamo torej veliko umetnikov, producentov, kulturnih delavcev, ki so prodorni v močni mednarodni konkurenci.

Podatki o slovenski uspešnosti so tudi past, saj lahko utrdijo prepričanje, da je reze v kulturni proračun preprosto mogoče nadomestiti z evropskimi sredstvi. A evropska sredstva niso namenjena nacionalnim programom, denimo, vzdrževanju ali pripravi domačih zbirk, spodbujanju domačih umetnikov, slovenskega teatra, opere ipd. ali varovanju dediščine, ampak izrecno spodbujajo projekte, ki tako organizacijsko kot konceptualno nagovarjajo širši evropski prostor. Predvsem pa je višina evropskih sredstev odvisna od tega, koliko lastnih, domačih sredstev zagotovi prijavitelj.

Pravila evropskih financerjev so jasna, pogoji in standardi, ki jim morajo prijavitelji ustreči, se od začetka omenjenih kulturnih programov niso veliko spreminjali.

Če torej Evropska unija ve, kaj pričakuje in kaj hoče doseči s svojo kulturno politiko, pa za slovensko kulturno politiko ne moremo biti tako prepričani. Zdi se, da je ob vse večjih posegih v proračun, vse večjih socialnih nesorazmerjih med redno zaposlenimi kulturniki in samozaposlenimi, spet potreben strateški premislek o tem, kaj je naša politika v kulturi. Kaj so njeni cilji, kaj je v javnem kulturnem interesu? Nacionalni program za kulturo je sicer lep nabor želja, a bo le težko doživel sistematično uresničevanje, politične ukrepe in reforme, ki bi nagovorile tako vsebinsko vizijo nacionalne kulture kot socialno situacijo njenih kreatorjev.

Jasna in profilirana evropska kulturna politika torej zahteva odmev v jasni nacionalni (in ne nacionalistični!) kulturni politiki. Še več, ne gre le za angažma ministrstva za kulturo, ampak predvsem za to, da vlada svoj kulturni sektor prepozna kot pomemben faktor. Morda je res skrajni čas, da država v kulturnem resorju ne vidi le okrasnega priveska, ampak gonilno silo, ki zna pritegniti evropsko pozornost in sredstva. Od kulture bi imela veliko več učinkov (tako simbolnih, duhovnih, zunanjepolitičnih kot ekonomskih), če bi jo znala ustrezno podpreti, stimulirati ter jo seveda bolje povezati z drugimi vladnimi resorji.