Evropska simbolika

Politika EU se je na najvišji ravni odločila, da bo začela razglašati, da se je po dolgih letih kriz in notranjih razdorov le zgodil preobrat. Na zadnjem vrhu Unije pred počitnicami je bilo veliko govorjenja o gospodarski rasti v vseh članicah in ponavljanja mantre, da EU ne dojemajo več kot del težav, ampak kot rešitev. V skupnosti, iz katere z brexitom odhaja ena od treh vodilnih članic, je takšna bolj pozitivna drža znamenje samozavesti in želje po prenovi.

To je najbolj predstavljal novi predsednik Emmanuel Macron. Na prvem vrhu, ki se ga je udeležil, je utelešal svežino. Z nemško kanclerko Angelo Merkel sta s skupnim nastopom pred časnikarji poskušala pokazati, da bo v delovanju Berlina in Pariza na ravni EU spet več usklajenosti. Da ima novi predsednik na številnih področjih bolj ali manj enaka stališča, kot jih je imel François Hollande, je v času »makromanije« povsem drugotnega pomena.

Čeprav načrti za krepitev skupne obrambe na evropski ravni namenoma ostajajo ne najbolj konkretni, se Unija v času Donalda Trumpa in destabilizacijah v sosednjih regijah poskuša vsaj retorično približevati cilju – strateški avtonomiji. Kljub številnim spisanim scenarijem prihodnjih smeri razvoja, ki jih v slogu kakšnega raziskovalne inštituta objavlja evropska komisija, pa si je skoraj nemogoče predstavljati zagotavljanje varnosti stare celine brez ameriškega ščita.

Ne glede na govorjenje o preobratu je v Uniji kar nekaj konfliktov, ki razjedajo njeno enotnost. Odprta rana je solidarnost v migrantskem vprašanju. Macron je višegrajskim državam, ki nočejo sprejemati prosilcev za azil, očital, da se v Uniji vedejo, kot da so v supermarketu. Odločitev o novih sedežih dveh velikih evropskih agencij, ki se bosta po brexitu morali preseliti iz Londona, bo sicer sprejeta šele pozno jeseni, a že sprejetje meril za izbor je povzročilo razprtije med članicami.

Tudi upravljanje procesa brexita počasi postaja bolj zapleten proces. Želja EU27, da bi bil izstop čim bolj tehničen postopek in da bi se članice namesto z ločitvijo ene od članic ukvarjale s prihodnostjo Unije, bo najbrž ostala neizpolnjena. Od britanskega referenduma je moralo miniti celo leto dni, da so na Downing Street 10 sploh pripravili predlog za ureditev pravice 3,2 milijona državljanov drugih članic, ki živijo v Združenem kraljestvu. Ponujeno je za Bruselj »pod pričakovanji«.

Načrtovani projekti EU se bodo s papirja morali preliti v prakso. Kljub krepitvi zaupanja v Unijo, ki ga kažejo javnomnenjske raziskave, Evropa ostaja veliko gradbišče. Strahovi pred posledicami globalizacije so globoki. Francija pod Macronom ne bo nič manj imuna na protekcionistično logiko. Res je, da bi »Evropa morala ščititi«, a EU kot izvozna velesila bi morala bolj kot na zapiranje staviti na odprtost za naložbe in trgovino.

Manj črnogledo vzdušje, ki se je začelo širiti, ne bo sprožilo pravega preobrata, če se bo evropska politika bolj kot konkretnih dejanj in sprejemanja težkih odločitev držala retorike in simbolike.