Tiskane izdaje
Najvišji nemški politiki so še ne tako davno pozivali k »velikodušnosti« do vzhodnoevropskih članic EU, še aprila je Wolfgang Schäuble tudi z ozirom na ZDA predsednika Donalda Trumpa ocenjeval, da gre vsaka država kdaj skozi težavnejša obdobja. Medtem pa poskuša nacionalno-konservativna poljska vlada prevzeti popoln nadzor nad imenovanji sodnikov, premierka Beata Szydło pa govori o družinskih in krščanskih vrednotah kot protiuteži »bruseljskim elitam«. In seveda, vlada v Varšavi namerava zahtevati bilijonske nemške reparacije zaradi uničenja med drugo svetovno vojno.
Nihče ne more nasprotovati, če vlade EU z radodarnimi otroškimi dodatki in drugim podpirajo družine in če spodbujajo domača zagonska in druga podjetja, dokler to počnejo v skladu z evropskimi pravili nediskriminacije. Težava nastane, ko prevzemajo elemente »neliberalne države« ali pa se predstavljajo za protiutež »psevdoliberalni« zahodni Evropi, kot so na nedavnem gospodarskem forumu v Krynici govorili nekateri poljski politiki.
Vzhodnoevropske države lahko velik del svojega blagostanja pripišejo dostopu do evropskih trgov ter celo pomoči EU, ki jo merijo v več deset milijardah evrov. V primeru Madžarske, katere premier Viktor Orbán je že javno hvalil neliberalni nacionalizem, to pomeni več kot tri odstotke bruto domačega proizvoda na leto, kar je »največ med vsemi državami članicami«, kot je v sporu zaradi plačevanja žične ograje na mejah med zadnjo begunsko krizo še posebej opozoril predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker.
»Vzhodnoevropske vrednote« kot protiutež zahodnim je delno mogoče razumeti, saj so bile te države po drugi svetovni vojni v ideološki in dejanski okupaciji ter precej manj izpostavljene kulturni raznolikosti; ob tistem, kar vidijo kot zahodno permisivnost ter begunska islamistična izkrivljanja, pa so mnogi še bolj prepričani o superiornosti »starih« in krščanskih vrednot. Še več, v preteklih desetletjih so dokazala nesluten gospodarski razvoj nekaterih nedemokratičnih držav, vsaj Kitajska je klasičnim liberalnim demokracijam odvzela argument, da so vrednote, kot so demokracija, pravna država in tržno gospodarstvo edini način za napredek sodobnih družb.
Neliberalni voditelji pa morda pozabljajo, da kitajski industrijski čudež ne bi bil mogoč brez odprtih zahodnih trgov, ta država pa mora šele preskočiti »past srednjega dohodka«, ki države, ki so se izvile iz revščine, loči od tistih, ki so obogatele. Nekateri ekonomisti zato poudarjajo negospodarske dejavnike v odločilnem preskoku na boljše, med drugim dobro upravljanje države, institucije, ki omogočajo dober razvoj, skrb za izobraževanje in rast vseh delov prebivalstva in podobno. Klasični liberalni sistem z vgrajenim sistemom demokratičnega nadzora še vedno omogoča boljši nadzor nad tistimi, ki imajo v svojih rokah nesorazmerno veliko oblasti. Da je EU dobra zanje, priznavajo tudi vzhodnoevropski politiki z najbolj »neliberalnimi« nagnjenji.
Seveda se lahko tudi v Evropi razlikujejo mnenja in tekmujejo gospodarske politike. Vrednote, kot so vladavina prava, spoštovanje človekovih pravic, svoboda in demokracija, pa so del evropskega mirovnega projekta po drugi svetovni vojni in z njimi se ne bi smeli poigravati.
