Felix Arabia ali ledena doba prihaja

Sekularni protestniki, ki so v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Siriji sprožili arabsko pomlad, praktično niso dobil nikakršne podpore zahoda. Njihov boj proti okostenelim diktaturam in socialni nepravičnosti je ogrozil regionalni status quo, ki je ustrezal vsem ključnim mednarodnim igralcem, na desetine milijonov pa porinil v submisivnost in revščino.

Ko so se vladavine zlobnih starcev začele rušiti, so se ključni geostrategi znašli v veliki zadregi. Skoraj nihče namreč ni predvidel, da bodo mladi in izobraženi prebivalci Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, ki so v živo spremljali propad različnih ekonomskih sistemov in družb, ogrozili stari red.

Ker jim je uspelo, so bili, namesto da bi v širitvi prostora svobode dobili podporo »izvoznikov demokracije«, kaznovani. Na velikanskem »brisanem« prostoru so ostali osamljeni. Kontrarevolucija je kmalu začela udrihati s polno močjo. V Tuniziji so na volitvah zmagali islamisti, ker sekularne in liberalne sile preprosto niso imele dovolj časa, da bi se politično (in predvsem logistično) organizirale. V Egiptu, središču arabske pomladi, ki se je v zadnjih tednih dokončno prevesila v novo ledeno dobo, je prvi val revolucije zasegla vojska. »Revolucionarne pridobitve« je na parlamentarnih in predsedniških volitvah taktično izročila v roke Muslimanskim bratom, ki so na svojo zgodovinsko priložnost čakali dobrih osemdeset let. Nedemokratične sile so se utrdile z demokratičnimi sredstvi. Islamisti so vladali tako nekompetentno in avtoritarno, da so se revolucionarji, ki so v vmesnem času izgubili spomin, zatekli v objem generalov in podprli državni udar. Egipt se je vrnil na točko nič in je – bolj ali manj – spet v rokah starega Mubarakovega kadra in na robu državljanske vojne.

V Libiji je revoluciji že v prvih tednih nedolžnost odvzelo z nafto podmazano Natovo posredovanje. Milice, ki so po padcu Gadafijevega režima še naprej ostale na ulicah, so preprečile razvoj političnega procesa. Tudi v Libiji so vakuum z milijardami iz zalivskih držav zapolnili islamisti, sicer dolga desetletja edina omembe vredna opozicija. Čeprav na volitvah niso zmagali, so si prilastili velik del »metafizičnega« volilnega telesa.

Muslimanski bratje so se vpletli tudi v sirski konflikt in si »prilastili« upor proti klavcu iz Damaska. Bratje so s svojimi pokrovitelji iz Katarja uporu naredili najslabšo mogočo uslugo. Sekularnim upornikom so preprečili, da bi dobili »oprijemljivo« mednarodno pomoč, hkrati pa so sprejeli Asadovo povabilo v državljansko vojno. S tem so naredili politični samomor, katerega glasne odmeve smo v zadnjih tednih slišali tudi v Egiptu, ki se približuje velikemu državljanskemu konfliktu.

Muslimanski bratje so z versko blaznostjo brez resničnega politično-ekonomskega programa omogočili vrnitev starih sil. Arabski svet se je vrnil vsaj desetletje nazaj. Le da bo »element presenečenja«, s katerim so protestniki zamajali diktature, v prihodnje izključen.