Festivalska pentlja

Beseda festival se je po evropskih jezikih razširila iz angleščine v pomenu praznovanje. Njen izvor je v francoskem pridevniku festival (vesel, prazničen, slavnosten) in v latinskem »festivus«, ki pomeni vesel, zabaven, lep ...

Če sodimo po času, v katerem je največ festivalov, je človek lahko vesel, ko se konča šolsko leto, ko gredo parlamentarci na počitnice, ko je sonce dovolj visoko in noči kratke in tople. Slovenija je prepletena s festivali. V četrtek se je začel najstarejši med njimi, 61. Ljubljana festival, jutri prihajajo džezisti na Jazz festival Ljubljana, Lent je že na vrhuncu, bliža se Rock Otočec, Metal camp, Seviqc Brežice in Festival Radovljica, bližnji dnevi bodo v Idrijo prinesli tango, v Marezige MareziJazz, Punk Rock Holiday bo zasedel Tolmin, Schengenfest pa Belo krajino. Ponekod gre za dnevne prireditve brez posebne rdeče niti, skoraj veselice, ki si zaradi lepšega nadenejo festivalsko ime, drugod festivali izginejo čez noč in se rodijo novi. Eden tistih, ki ga bomo letos pogrešali, je gledališki festival Kluže.

Ljubljana festival je tisti, ki v zadnjih letih na široko odpira vrata vrhunskim svetovnim imenom in svetovnim umetniškim dogodkom. Gre preprosto za največjo in najzahtevnejšo prireditev z organizacijskega in finančnega vidika. S precej manjšimi ambicijami se je rodila leta 1952, ko je Turistično društvo Ljubljana priredilo prvi turistični teden, leto pozneje pa že festival gospodarskih, folklornih, turističnih, športnih prireditev. V prvih petnajstih letih je dobil široko programsko zasnovo, ki pa je bila močno vezana na takratni jugoslovanski prostor. Kljub temu so tuji gostje počasi prihajali na oder Križank, zato so bili tudi zelo lepo sprejeti; trivečerni balet Romeo in Julija kultne skupine Mauricea Béjarta je dolgo veljal za enega največjih dogodkov v zgodovini ljubljanskega festivala. Za večja gostovanja orkestrov pa ni bilo dovolj denarja.

S prihodom Darka Brleka pred več kot dvajsetimi leti se je festival preusmeril v svet. Še dobro se spomnimo ugibanj in dvomov, »kdo pa bo sploh prišel v to malo Ljubljano, v skromen Plečnikov ambient pod milim nebom« ... Potem so se začele selitve večjih večerov v Cankarjev dom, zadnja leta na Kongresni trg sredi Ljubljane. Največ vrat je prireditvi najbrž odprlo Brlekovo funkcionarstvo v Evropskem združenju festivalov, a so se okoli prireditve najbrž srečno ujeli interesi umetniškega vodstva, mestne oblasti in občinstva.

Zdaj se govori o svetovnih imenih: Muti, Bolšoj Teater, Scala, Gergijev, Dunajski filharmoniki, Simon Rattle, Mstislav Rostropovič ... Uvodnega večera, kakršnega smo doživeli v četrtek, se ne bi sramovalo nobeno mesto na svetu. In če je res, da bo prihodnje leto festivalsko pentljo prerezala Dunajska državna opera, potem nam še na Dunaj ne bo treba hoditi več! Se pa ob bogatem programu po tihem sprašujemo: Kaj pa naši umetniki?