Tiskane izdaje
Pred petkovim obiskom predsednika MOK Thomasa Bacha v Ljubljani smo se že kar morali spomniti dni, ko se je Slovenija potegovala za športno osamosvojitev. Koliko prizadevanja so morali prispevati vpleteni in tudi odrekanja, saj je po izgubi mednarodnih povezav in tekmovalnih statusov marsikdo moral začeti z ničle. Isti večer je zagrmela vest, da bo FIBA ostro kaznovala vse, ki drugače gledajo na prihodnost evropske klubske košarke. V hipu so oživeli spomini na dogodke pred 25 leti, ko je JLA s težkim orožjem začela prepričevati vse željne osamosvojitve, naj ostanejo pod skupno streho.
Uporaba argumenta moči namesto moči argumenta je seveda poteza iz obupa, ki je sprožila nasproten odziv, kot so si ga obetali »agresorji«. Potem ko so pri FIBA uvideli da je njihova liga prvakov na celi črti pogorela, so »milostno« razglasili amnestijo za 16 velikanov v evroligi, nato pa frustracije začeli zdraviti s toliko večjim odporom proti evropskemu pokalu, čeprav je ta že od leta 2002 pod Ulebovim okriljem. In ker je njihov bučno napovedani projekt še enkrat potegnil krajši konec, so se znova spomnili na svojega edinega pravega aduta. Za talke so tako kot lani vzeli reprezentance, le da tokrat tudi tiste z najbogatejšim poreklom, ki se jih do petka niso drznili pogledati postrani. Predsednik FIBA Europe Turgay Demirel in njegov adjutant Kamil Novak sta postala zelo podobna poblaznelima generaloma, ki s tresočimi rokami grozita, da bosta pritisnila na rdeči gumb in sprožila atomsko vojno. Morda se celo občasno zavedata možnih posledic, vendar sta že tako daleč, da se preprosto ne moreta častno umakniti, saj ju ne bi nihče več vzel resno.
Zaplet je stisnil v kot tudi slovensko zvezo, a ji hkrati ponudil priložnost, da končno pokaže nekaj pokončne drže. Ob lanskem desantu na ligo ABA so bili njeni vodilni zelo servilni do FIBA in se izgovarjali, da je KZS njena članica, zato morajo upoštevati navodila, pa tudi sicer naj bi bila Slovenija premajhna, da bi se lahko upirala ukazom. Zdaj ko je v podobnem precepu kot sedem od desetih najbolje uvrščenih z lanskega EP, pa bi si lahko brez strahu privoščili mnenje s ščepcem soli in po potrebi tudi popra. Mar ni Slovenija odigrala zelo vidne vloge leta 2000, ko je bila košarkarska Evropa prvič na velikem razpotju? Ali pa bosta predsednik Matej Erjavec in generalni sekretar Rašo Nesterović ravnala podobno kot nekateri njuni kolegi v izvršnem odboru FIBA, ki so se zaradi preračunljivosti ali celo osebnih koristi strinjali s izsiljevanjem njihovih reprezentanc in klubov, kar je nesporna izdaja lastnega naroda?
Tudi v prvih odzivih drugih zvez iz nekdanje Jugoslavije ni manjkalo panike in zamisli, kako zatreti vse z bogokletnimi načrti. Zato pa so se klubi z izjemo Cibone odzvali neobičajno enotno. Če ne bo šlo drugače, se utegne roditi zaprta liga ABA, v kateri bodo za nekaj let našli zatočišče izobčenci iz državnih lig in ob podpori ULEB našli pot do Evrope. Pa ne zato, ker bi jim bila takšna oblika samostojnosti ljuba. Vanjo jih že kar silijo.
