Genocid in začimbe

Neodvisnost je kot prazen list papirja, na katerega pišemo svoje sanje.

Xanana Gusmão



Za Moluke, znani so tudi kot Dišavni

otoki, danes pravijo, da so na koncu sveta. Toda ta slikoviti arhipelag, ki ga sestavljajo tri skupine otokov (Tidore, Ternate in Bacan na severu, Ambon v sredini in Banda na jugu), je bil nekoč središče svetovne trgovine z začimbami. Samo tu so namreč gojili nageljnove žbice in muškatni oreh. Prebivalci otočja so to dragocenost, ki tedaj v svetu praktično ni imela cene, zamenjevali za hrano in končne izdelke, ki so jih sem vozili iz Malake, Jave, Indije, Kitajske in iz arabskega sveta.

Začimbe so v Evropo takrat prihajale prek Bližnjega vzhoda, poti pa je seveda nadzoroval osmanski imperij. Prav zaradi tega so tedanje evropske pomorske velesile začele same iskati poti do zakladov z Dišavnih otokov. Najprej je to s plovbo okrog Rta dobre nade uspelo Portugalcem, ki so tako prvi vzpostavili nadzor nad prodajo začimb. Središče trgovine z njimi je postala Malaka, ki se je s tem uveljavila tudi kot pomorsko in trgovsko središče sveta. Portugalski popotnik Tomé Pires je davnega leta 1515 zato zapisal: »Kdor je gospodar Malake, stiska za vrat tudi Benetke ...«

Za Portugalci so sem prišli Nizozemci. Ti so zelo hitro ugotovili, da je monopol nad trgovino z dragocenimi začimbami z Dišavnih otokov bistveno bolj donosen kakor pa naporna tekma z lokalnimi in evropskimi trgovci. Leta 1600 so tako z vladarjem Ambona sklenili ekskluzivni sporazum o monopolu nad trgovino z nageljnovimi žbicami. Dve leti kasneje so ustanovili Dutch East India Company, katere cilj je bil prevzeti nadzor nad trgovino z začimbami v tem delu sveta in neusmiljeno uničiti vse druge tekmece.

Družba je imela celo svojo vojsko, ki je bila dovolj močna za koloniziranje tujih ozemelj. To so pokvarjeni Nizozemci tudi storili. S severnimi Moluki in Ambonom ni bilo težav. Problemi so bili zgolj na jugu, na otokih Banda, sestavljenih iz več neodvisnih majhnih držav brez centralizirane politične strukture, s katero bi Nizozemci lahko sklenili sporazum o monopolu. To Nizozemcem ni bilo po volji, saj jih je namesto monopola čakal trd boj z angleškimi, portugalskimi, indijskimi in kitajskimi trgovci. Zato se je Jan Pieterszoon Coen, takratni guverner Batavije, kjer je bil sedež Dutch East India Company, odločil za krut alternativni načrt.

Leta 1621 je z ladjevjem družbe krenil proti otokom Banda in tam pobil vse prebivalstvo. Zaradi sle po monopolu nad začimbami je tedaj umrlo najmanj 15.000 domorodcev. Nizozemci so pustili pri življenju le nekaj posameznikov, da bi kolonizatorje naučili, kako se prideluje muškatni oreh. Namesto pobitih domačinov so na otoke naselili sužnje, ki so trdo garali na ukradenih plantažah. Nizozemci so v letih po genocidu, ki je še vedno brez primere v svetu, načrtno zmanjšali proizvodnjo muškatnega oreška, zaradi česar se je cena te dragocene začimbe na svetovnih trgih v hipu podvojila, marsikje tudi potrojila. Nizozemska družba je pobirala mastne dobičke, toda ta uničujoča in pohlepna kolonialna politika je za vselej zaznamovala politični in ekonomski razvoj otokov, ki so danes, ko pripadajo Indoneziji, samo še bleda senca nekdanje svetovne trgovinske slave.

* * *

Nedaleč od Molukov leži Vzhodni Timor. Timor Leste. Prva nova država 21. stoletja, ki prav letos praznuje desetletnico samostojnosti. Ta mlada dežela, ki se tudi zaradi dramatičnega boja za neodvisnost ponaša kar z dvema nobelovcema za mir, ima za seboj podobno krvavo izkušnjo, kot so jo nekaj stoletij prej doživeli Moluki. A tokrat so bile v igri drugačne začimbe. Predvsem nafta, ki s svojim mastnim črnim vonjem danes omamlja ves svet. Na Timorju je v eksplozivni mešanici s krutim indonezijskim nacionalizmom povzročila genocid, v katerem je bila ob življenje kar tretjina otoka. Tako niso ubijali niti v Kambodži. Na timorskih poljih smrti je namreč v povprečju umrlo več ljudi, kot pa so jih med Pol Potovo vladavino pobili Rdeči Kmeri.

Timor Leste je bil stoletja portugalska kolonija. Toda po lizbonski revoluciji nageljnov, ki je leta 1974 odnesla fašistični Salazarjev režim, so tudi v Diliju, prestolnici vzhodnega dela otoka, začeli razmišljati o samostojnosti. Lizbone ta nepomembna kolonija na koncu sveta ni več zanimala. Na noge pa so planili Indonezijci, lastniki zahodnega dela otoka, ki jim levičarska fronta Fretilin na vzhodu ni dala spati. General Suharto se je namreč zbal, da bodo revolucionarji v soseščini otok spremenili v nekakšno komunistično postojanko, kar je bil kajpak popoln absurd. Voditelji Fretilina so bili namreč v glavnem krščanski socialisti, ki so navdušeno brali zelenortskega filozofa Amilcarja Cabrala in brazilskega teoretika Paula Freira. Sovjetski partijski sekretarji jih niso zanimali.

Toda Suharta, ki je v letih po prihodu na oblast doma pobil najmanj pol milijona komunistov, s seznami njihovih privržencev pa ga je vztrajno oskrbovala tudi Cia, te ideološke nianse niso preveč zanimale. Le nekaj dni zatem, ko je Fretilin novembra 1975 razglasil samostojnost Vzhodnega Timorja, so indonezijske čete vdrle čez mejo. Džakarto sta ravno takrat obiskala ameriški predsednik Gerald Ford in njegov zunanji minister Henry Kissinger. Washington je Suhartu dovolil napad na Dili, a pod pogojem, da bo vojaške operacije začel šele po tem, ko bo ameriško predsedniško letalo zapustilo indonezijski zračni prostor ...

Več tisoč ljudi je bilo pobitih že v prvih dneh okupacije. Philip Liechty, nekdanji visoki uradnik Cie v Džakarti, je kasneje pričal, da se je indonezijska vojska izjemno kruto znašala nad uporniškimi Timorci. Mnoge vasi so bile zravnane z zemljo. V vasi vdov, kot danes pravijo majhni vasici Kararas, so v enem samem dnevu pobili 283 mož in otrok. V eni od sosednjih vasi so ljudi nagnali v šolo in jo zažgali. Kdor je poskušal pobegniti zubljem, je dobil kroglo v glavo. Mladi Lorenzo Gomez mi v Diliju pove, da so indonezijsko okupacijo v njegovi petnajstčlanski družini preživeli samo trije. Sam se je rešil tako, da je pobegnil v gore in se kot fantič pridružil uporniškemu gibanju.

Leta 1989 je škof Carlos Ximenes Belo, kasneje skupaj s Joséjem Ramosom Horto dobitnik Nobelove nagrade za mir, pisal na sedež Združenih narodov v New York in generalnemu sekretarju sporočil, da njegov narod umira. Odgovora ni bilo. Generalna skupščina in varnostni svet sta tedaj sicer sprejela vrsto resolucij, ki so od Indonezije zahtevale »takojšen umik čet«. Toda pokoli so se kljub temu nadaljevali. Daniel Patrick Moynihan, takratni ameriški veleposlanik v Združenih narodih, je namreč s soglasjem Washingtona načrtno blokiral vsakršne resnejše ukrepe Združenih narodov proti Indoneziji in o tem v tajnih brzojavkah ponosno obveščal Henryja Kissingerja.

Suhartov gestapo, znan kot Kopassus, in njegova podivjana vojska sta v četrt stoletja dolgi okupaciji tod pobila najmanj tretjino prebivalstva. Skoraj 200.000 ljudi. Genocid brez primere. Vzhodni Timor je postal otok grobov in križev, ki so tod posejani celo po težko dostopnih vaseh pod goro Ramelau, ki je za natanko sto metrov višja od Triglava. Tam so upornike in vaščane, ki so jim dajali zavetje, pobijali z vojaškimi letali, ki so jih »našemu najboljšemu prijatelju«, kot je o Suhartu tedaj govorila Margareth Thatcher, poleg Američanov pokvarjeno prodajali tudi Britanci.

Izmučenim otočanom so tedaj obračali hrbet vsi po vrsti. Čeprav so Timorci med drugo svetovno vojno pomagali Avstralcem in jih skrivali pred Japonci, je uradna Canberra zelo hitro pozabila na tovrstno pomoč. Avstralski zunanji minister Gareth Evans je namreč leta 1989 med poletom nad Timorjem z indonezijskim kolegom Alijem Alatasom za hrbtom Timorcev podpisal sporazum, po katerem je Džakarta Avstralcem dovolila črpati nafto in plin v timorskih ozemeljskih vodah. Z razglasitvijo samostojnosti leta 2002 je ta sporazum seveda postal ničen. Avstralija se je morala opravičiti Diliju in skleniti nov naftni sporazum. Zdaj z neodvisno državo Timor Leste.

Vzhodni Timor je kljub nafti in desetim milijardam dolarjev v državnem naftnem skladu še vedno izjemno revna, a srečna država. To je v Diliju, ki se brez pravih urbanističnih načrtov nenadzorovano širi vzdolž morja, opaziti na vsakem koraku. Ljudje so še vedno polni revolucionarnega zanosa in sle po samostojnosti. Država, ki jo je indonezijska okupacija povsem dotolkla, se tudi zaradi te neuničljive volje počasi vendarle postavlja na noge. »Kupujte timorske izdelke! Skupaj gradimo Timor!« opozarjajo veliki napisi v mestih in vaseh te majhne države, ki noče živeti samo od nafte. Timor je že od nekdaj slovel po sandalovini, ki jo je hvalil že veliki portugalski poet Camões, in po odlični kavi, ki jo danes večinoma pokupi znana ameriška veriga Starbucks iz Seattla.

Timorci so ponosni na svojo preteklost. To zelo jasno povedo tudi v novem muzeju odporniškega gibanja, ki so ga odprli ob letošnji deseti obletnici samostojnosti. Zato, da prihodnje generacije ne bi pozabile na kruto in bridko preteklost, pravijo. Ta je v muzeju obdelana izjemno natančno. In neverjetno objektivno. Čeprav so mnogi heroji boja za neodvisnost, tudi legendarni Xanana Gusmão, ki je zdaj premier, še vedno živi, si (v nasprotju s Slovenijo) nihče ne lasti posebnih zaslug za osamosvojitev. Nihče ni storil več, kot so storili drugi. Kajti Timor so osvobodili vsi tisti, ki niso hoteli umreti, je v eni od svojih poem ponosno vzkliknil pesnik Fernando Sylvan. In kot v svarilo politikom ostro dodal: »Ste me slišali? Ste me res slišali ...?«