Tiskane izdaje
Od nekod je k mojim nogam priletela hudo obrabljena nogometna žoga. Instinktivno sem jo ustavil in dvignil pogled. Deček toplega pogleda, star sedem, morda osem let, je nestrpno čakal, da mu vrnem podajo. Žoga se je zakotalila po puščavskem pesku. Navdušeni malček jo je brcnil proti bližnjim šotorom, kjer so nastanjeni njegovi begunski tovariši iz Sirije. V dveh minutah se je na improviziranem nogometnem igrišču, v katerega so bili vključeni tudi cesta, šotori in parkirani avtomobili, zbralo skoraj petdeset dečkov in fantov. Brez kakršnega koli dogovora – ali pravil – se je (dobesedno) streljaj od sirske meje, kjer divja najbolj krvav in krut konflikt našega časa, začela velika nogometna igra. Igra, ki govori univerzalni jezik.
»Jalla, jalla, podaj mi. Streljaj!« so sirski otroci vpili drug na drugega. Niti približno ni bilo jasno, kdo igra proti komu. Kdor koli se je med množico tenkih nog in razcapanih čevljev dokopal do žoge, je ustrelil proti golu med dvema kamnoma ali lesenima palicama, ki nikakor nista bili rojeni za vratnici. Moštvene lojalnosti so se rojevale sproti. Težko, skoraj nemogoče je bilo priti do žoge. Ko mi je sem in tja vendarle uspelo, se mi je na noge, roke in okoli vratu obesilo pet, sedem … dečkov. Sem ter tja je priletel kak udarec ali pljunek. Naključni opazovalec bi lahko pomislil, da gre za linč, a bila je igra.
Igra! Sveta igra, igra sveta.
Poznopopoldansko sonce je že počasi zahajalo. Iz značilnih šotorov z napisom UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce) je zadišalo po večerji. Matere, babice, sestre in tete so druga za drugo začele klicati in iskati svoje sinove, vnuke, brate in nečake. Večerja se ne zamuja – hrane je malo in večina begunskih otrok je podhranjenih. Še posebno tistih, ki so prišli iz Sirije v zadnjih tednih. Režim namenoma strada prebivalstvo. V državi, ki slovi po svoji kuhinji in je bila vso zgodovino žitnica za celotno regijo, je to skoraj nepredstavljivo.
A dečki in fantje niso hoteli »domov« – v šotore, ki so jim jih njihovi sorodniki z jordanske strani meje dovolili postaviti na svojih posestvih. Igra – tekma – je bila na vrhuncu in žoga je bila privlačnejša od hrane.
Velika večina izmed približno 660.000 sirskih beguncev v Jordaniji živi zunaj begunskih taborišč. Med njimi je kar 58 odstotkov otrok. To je le prva od izgubljenih sirskih generacij. Edino uradno begunsko taborišče Zatari, v neposredni bližini katerega je potekala naša nogometna tekma, je polno. V njem je 100.000 beguncev. Konec meseca bodo oblasti v sodelovanju z UNHCR in Evropsko unijo odprle še eno, bistveno manjše. Vsi drugi begunci bodo v največji humanitarni krizi v moderni zgodovini – na begu pred vojno je že skoraj deset milijonov Sircev in Sirk, več kot tretjina prebivalstva – primorani živeti od posojil, milosti in pomoči človekoljubnih organizacij. Tudi če bo sirska vojna trajala še nekaj let, o čemer skoraj ne gre dvomiti, saj prav nihče izmed tistih, ki so jo zakuhali, ne kaže volje, da bi se končala, bodo begunci morali ostati v regiji. Evropska unija jih – razen svetle izjeme Švedske – preprosto ne sprejema. Če že, v simboličnih številkah. Zgolj za vpis v … statistiko. Enako velja za Slovenijo.
Prahu se je nabralo že skoraj do pasu. A dečki in fantje niso popuščali. Podili smo se po cesti, parkirišču, zapuščenem posestvu in posušeni njivi – letos je padlo le 30 odstotkov običajne količine padavin, vodnjaki se sušijo. Vse naokoli so odmevali veseli kriki in klici. Igra se kar ni hotela končati. Šele ko so vmes posegle navidezno stroge mame, se je prašna nogometna zabava morala končati. A smeh je odmeval še naprej.
Za trenutek celo glasneje kot režimsko topništvo na drugi strani meje.
