Glasba da, a brez patine

Glasbeno šolstvo ima v Sloveniji dolgo in bogato zgodovino, zaradi svoje urejenosti in razvejenosti nas to uvršča v evropski vrh – tako po številnosti učencev kot po programu (inštrument in glasbena teorija) in njihovih izvajalcih, torej strokovno izobraženem kadru. In, ne nazadnje, tudi po dostopnosti.

Nedavni predlogi o tem, da bi država oziroma ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ukinila ali zmanjšala subvencioniranje glasbenega šolstva, so upravičeno naleteli na ogorčenje. Gre za čvrsto in sistematično izobraževalno strukturo, kar lahko sodimo tudi po tem, da imamo – po številu prebivalstva! – veliko simfoničnih orkestrov, komornih glasbenih sestavov, dve operni hiši, da številnih zborov niti ne omenjam. Večina jih uspešno gostuje v tujini, medse vabi vrhunske poustvarjalce, veliko slovenskih zborov pa se z mednarodnih festivalov vsako leto vrača z najvišjimi nagradami. Med vrhunskimi glasbeniki so tudi posamezni poustvarjalci, če omenim samo nekaj vzhajajočih zvezd – skladatelja Vita Žuraja in skladateljico Evo Šenk, pianista Urbana Staniča ali violinistko Tanjo Sonc.

Res pa je, da številni sistemi s tako imenovano patino ali dolgo življenjsko dobo z leti lahko postanejo okosteneli, togi in samozadostni. Temu se ni izognilo niti naše glasbeno šolstvo. Programi v nižjih glasbenih šolah so še vedno sestavljeni predvsem iz klasične glasbe, redki učitelji spodbujajo učence tudi k igranju sodobnejših glasbenih del. Naše glasbene šole so dobre, a plesni, džezovski ali elektronski dodatek bi pouk lahko popestril in dodatno motiviral učence. Kakor smo izvedeli na eni od glasbenih šol, manjka tudi strokovni nadzor med poukom inštrumenta. Ker gre pri učenju inštrumenta za individualni pouk, kar je sicer ena od odlik tega poučevanja, je povezava ali odnos med učiteljem in učencem ključen. Nekateri učitelji se preveč osredotočajo zgolj na »zvezde«, torej posamezne učence, s katerimi bi dosegali uspehe na tekmovanjih.

Časom primerno imamo tudi v glasbenem izobraževanju vse več zasebnih ustanov, ki ponujajo zelo raznovrstna glasbena znanja – od poučevanja za starejše do specializiranih šol, kakršna je, denimo, glasbena šola Avsenik, kjer s posebnim veseljem poučujejo narodnozabavno glasbo. V slovenski izobraževalni sistem je vpeto glasbeno šolstvo s 54 javnimi in 13 zasebnimi glasbenimi šolami. Pouk v javnih glasbenih šolah je dostopen tudi otrokom iz socialno šibkejših družin, ker gre za del izobraževanja, ki ga subvencionirajo država in lokalne skupnosti. Zasebne šole pa bi morale delovati na trgu samostojno in brez državnih subvencij.

Vrhunskim glasbenikom ne bi uspelo brez učinkovite platforme glasbenega šolanja, od nižjih glasbenih šol do akademske profesionalnosti. Na izpopolnjevanjih v tujini so med prvimi glede na stopnjo teoretičnega predznanja, kar radi poudarijo. Poslanstvo nižje glasbene šole pa ni samo vzgoja vrhunskih glasbenikov, ampak tudi (morda celo v prvi vrsti) to, da je glasbena vzgoja zagotovljena in dostopna čim širšemu krogu mladih. Najprej njim v veselje, potem pa tudi v dobro družbe, ki ceni kulturo, omiko in umetnost.