Globoko v 20. stoletju

Vijoličaste rože, pisani zidovi, sladka kava v skodelici s pozlačeni držalom, s stenske slike pa milosten pogled religiozne podobe. Pospravljeno in toplo, le elektrike leta 2017 ne smejo imeti.

Žal so teme ob obiskih hiše Morana Jurkoviča manj prijetne od ambienta. Rom, ki ima le tri otroke, in ne enajst, da bi služil z otroškimi dodatki – kar bi glede na intervju župana Krškega Mirana Stanka v Mladini morala biti prirojena »logika Romov« –, si je hišo na tujem zemljišču in na črno zgradil pred dvema desetletjema. Na zemlji, pravi, kjer je njegovim v Jugoslaviji v zameno za delo bivanje dovolilo gozdno gospodarstvo. Jurkovič je jeseni, kot vseh 40 Romov v nelegalnem romskem naselju Loke, prejel odločbo o rušitvi njegovega doma do 31. maja.

Romi z Lok pisnih dokazov o soglasju za nastanitev nimajo in jih ne potrebujejo. Evropsko sodišče za človekove pravice tovrstne domove namreč varuje pred rušenjem, leta 2014 pa je evropski praksi in razmisleku v primeru Dobruške vasi prvič sledilo slovensko upravno sodišče: ker ste ves čas tolerirali romske črne gradnje na otočkih brez vladavine prava, le da ste Rome načrtno spravili izpred naših oči, jih segregirali in z nespoštovanjem otrokovih pravic do izobrazbe uničili življenja generacij Romov – si Romi zdaj zaslužijo posebno sodno varstvo.

Tovrstnega razmisleka so sposobne le razvite družbe 21. stoletja, kjer se uspešnost meri v skrbi za najranljivejšo skupino občanov, in ne v kilometrih novega asfalta.

Misel zadnjega stavka je zapisalo osem Dam 21. stoletja iz OŠ Leskovec pri Krškem, kjer se izobražuje večina Romov v občini. Odgovorile so na županove izjave (enačenje Romov s krajami in vsesplošnim zavračanjem šolanja), ki so po mnenju dam »neutemeljene in kažejo dolgoletno politiko občine, ki perečih težav ne rešuje, ampak obsoja«.

Županov intervju razgalja dejstvo, da nismo družba 21. stoletja. Ustava ne omenja Romov, gradbeni zakon ne varuje njihovih domov in je zato v ustavni presoji. Inšpektorji, čeprav poznajo sodbe sodišč, Rome mečejo iz hiš. V primeru Lok celo po pritožbi podjetja, ki je zemljišče 2009 kupilo poceni – da bi kovalo dobiček z novogradnjami. Občina Romov pri tem ni zaščitila, iskanje rešitve je v dokumentih prenesla na lastnika zemljišča. Kdor koli to že je – mnogi ugibajo, da gre za Krčane s prijateljskimi odnosi na občini –, lastnik podjetja meni, da bi rešitev morala najti država. Ta pa žogico elegantno odbija nazaj občini.

Amnesty International tudi v primeru Lok ni našel sogovornika, ne občinskega ne državnega, in žalostno spoznal, da je edino upanje za skok Slovenije v 21. stoletje sodišče. O sodni usodi barvite Jurkovičeve hiše boste zato še brali. Napad na zastareli sistem je sprožen.

Kdo ve, morda pa se bo slišal tudi glas predsednika, ki pooseblja vsesplošno pasivnost Slovenije in ki je baje le dojel, da ga bodo volivci imeli radi le, če se bo končno postavil za nekaj ali nekoga. Za usode najbolj ranljive skupine državljanov bi se moral!