Tiskane izdaje
To je strokovno vprašanje, vendar je verjetno vsa Slovenija prepričana, da so tu rezerve.
Petkova 54. izredna seja državnega zbora, sklicana na to temo, zanesljivo ni veliko pripomogla k temu. Pravzaprav kaj takega niti ni bil njen namen, kajti predlagatelji so imeli povsem drugačnega. To je bilo mogoče videti na prosto oko in z drugega konca Slovenije.
Kdor je pozorno gledal potek celodnevne seje in poslušal argumentacijo ter to primerjal s predlaganimi sklepi in obrazložitvijo predlagateljev (SDS), je lahko videl, da je v jedru dogajanja šlo predvsem za aktualno notranjo politiko.
Ta se je po predlagateljih seje spet dotaknila svojega dna. Sodila je v zvrst taktičnih manevrov. Tudi predlagateljsko gradivo je med drugimi navajalo razloge za sklic seje na podlagi anonimk »Fišergate1« in »Fišergate 2«. Šlo je torej za prvega tožilca v državi in glede na neposredne obrazložitve, glede na podtone pa je šlo zlasti za najmarkantnejšega prvostopenjskega obsojenca v državi, za Janeza Janšo.
Politična širitev strokovno jasno določene teme v mešanico gospodarskega kriminala ter osumljencev za kazniva dejanja nekdanje SDV je že v izhodišču nakazovala slog in raven argumentacij in večinoma prazna dvorana je bila svojevrsten odgovor na ta politični safari.
Če bi rekli, da je bilo napačno vse, kar so kot predlagatelji seje povedali poslanci SDS, bi jim naredili krivico, kajti v (sicer zelo redklih) trenutkih njihovega izvajanja, je bilo tu in tam tudi zrno resnice. Toda prav v tem se je kazala subverzivnost »politično-taktičnega manevra«. Vse skupaj je bilo pravzaprav videti kot taktična bitka na Počku, uporabljajoča pravo municijo, pravo orožje, toda brez pravega cilja, z lažnimi tarčami in s ciljem, da bi čim bolj grmelo in ropotalo.
Merska enota za to početje je bil – kot je že v navadi – Vinko Gorenak.
Poslanci koalicije, kolikor jih je ostalo v dvorani, so na sto in en način – večina jih je pazila, da je zadržala etično raven razpravljanja – dokazovali, kako nimajo problemov s samimi sklepi, ne morejo pa odobriti mešanja hrušk in jabolk.
Omeniti pa velja dva, Vlasto Jelušič kot koalicijsko poslanko in Franca Bogoviča kot opozicijskega, ki sta zadela bistvo in pravzaprav povedala isto. Jelušičeva: anonimke so nesprejemljiva podlaga za sklic seje in razpravo, saj iz politike delajo vojno bojišče in bolj govorijo o tistih, ki jih uporabljajo.
In Bogovič? Nikoli ni sodeloval z Udbo in vendar ga SDS in njen propaganski stroj vedno razglasi kot takega, kadar to rabijo za potrebe tistega tedna in kadar se predsedniku SDS račun drugače ne izide. Pravzaprav je pojasnil, kdo je v resnici tožilec iz ozadja.
