Grdi raček, beli labod

Večji problem od slovenske neprepoznavnosti, kar je posledica tako majhnosti kot pomanjkanja denarja za promocijo, je finančni položaj turističnega gospodarstva. Naložba v hotelsko posteljo se pač ne povrne čez noč, temveč šele v desetletju in več.

V zadnjih desetih letih se je število turističnih ležišč podvojilo, število prenočitev pa se je povečalo za tri desetine. Denar za naložbe je bil večinoma izposojen, zato se ne čudimo težavam pri njegovem vračanju. In s tem povezano vstopanjem tujih lastnikov, med katerimi žal ni uglednih, velikih, finančno močnih imen. Nasprotno – Ramada, ob prihodu katere je bilo veliko upanja za oživitev kranjskogorskega turizma, se je že umaknila.

Povprečna doba bivanja turistov pri nas je 2,7 dneva. Kaj naj v zdraviliščih, kjer hasne najmanj teden, storijo v tem, recimo, nekoliko podaljšanem vikendu, od petkovega opoldneva do nedeljskega večera? Je pa kratkost bivanja ob visokih cenah razumljiva, a še povečuje že tako visoke stroške obratovanja.

V slovenskem turizmu, kjer je med zdaj že prevladujočimi tujimi gosti največ turistov iz bližnjih dežel, prevladujejo individualni gostje, ki si svoje počitnice urejajo po spletu. Zato je prav splet verjetno najboljši medij za promocijo, posebno tako razdrobljene turistične ponudbe, kot je slovenska. Še tako privlačna predstavitev turistične kmetije se na sejmu preprosto izgubi.

Slovenija je najmanj dve leti izgubila v prepričevanju prepričanih, da se mora slovenska turistična organizacija izviti iz objema Spirita. Zdaj bo treba prepričati še pripravljavce državne strategije, ki turizma niso prepoznavali kot razvojno zanimive dejavnosti, čeprav k slovenskemu izvozu prispeva skoraj dve petini.