Tiskane izdaje
Nadzor, ki so ga izvedli nad štirimi ljubljanskimi tožilci, je odkril več nepravilnosti. Zaradi njih se je Luki Vlaoviću, ki je v hrbet zabodel ljubezenskega tekmeca in bi ga – sodeč po ugotovitvah nadzora – morali preganjati zaradi poskusa umora, in ne uboja, uspelo izmazati z le štirimi leti zapora, namesto z najmanj 15.
Obramba je za obtoženega ves čas postopka poudarjala, da je iz ugledne družine in da gre za zlatega maturanta ter diplomiranega pravnika. Marsikdo je pomislil, da jo je poceni odnesel prav zaradi tega. A dokazov za kaj takšnega ni, očitno pa je, da so tožilci drug za drugim ponavljali isto napako. Nadzor je pokazal sistemsko pomanjkljivost, ko se je z isto zadevo ukvarjalo več tožilcev, kar je posledično pomenilo zmanjšanje posamične odgovornosti za končen rezultat. Na hodnikih sodišč je večkrat mogoče slišati, da nekateri tožilci včasih nočejo ali pa ne upajo spreminjati stališč, ki so jih pred njimi zavzeli njihovi kolegi. Tako na primer vztrajajo pri obtožbi, pod katero se je podpisal njihov kolega, čeprav sami zadevo po izvedenih dokazih ocenjujejo drugače.
Ker gre pri njihovem delu za človeške usode, je to težko razumeti. Nič manj narobe ni, če tožilec predlaga premilo kazen, saj oškodovanci, pa tudi javnost, upravičeno pričakujejo, da bodo storilci kaznivih dejanj – zlati maturanti, tajkuni ali narkomani – ustrezno kaznovani. Oškodovanca, ki mu je le hitra pomoč rešila življenje in je bil nad pregonom svojega krvnika razočaran, lahko razumemo. Na sodišču pravice (senat višje kazni ni smel izreči) ni dočakal.
Morda je eden od razlogov za takšno postopanje nekaterih tožilcev tudi dejstvo, da nadzori očitno ne prinesejo kakšnih posebnih sankcij. V zadnjih petih letih so nepravilnosti pri delu tožilcev ugotovili v 72 primerih, a ni šlo za namerno nepravilnost ali veliko malomarnost, zato tudi ni bilo disciplinskih postopkov. Tudi v tem primeru je tako. Mi pa se lahko le sprašujemo, kakšna je potem velika malomarnost, če ne dokazano napačen pregon za eno najhujših kaznivih dejanj.
