Grški zasuk?

Ker vladajoči grški koaliciji pod vodstvom Nove demokracije tudi v tretjem poskusu ni uspelo izvoliti predsedniškega kandidata Stavrosa Dimosa, bo grški parlament v prihodnjih desetih dnevih v skladu z ustavo razpuščen, Grki pa bodo po dveh letih in pol ponovno (predčasno) odšli na volišča.

Vladavina konservativne Nove demokracije in njenega predsednika Antonisa Samarasa je bila vnaprej obsojena na neuspeh. Samaras je vodenje vlade junija 2012 namreč prevzel tudi s pomočjo korporativnih medijev in evropskih institucij, ki so v času predvolilne kampanje grške volivce strašile z vesoljnim potopom v primeru zmage opozicijske Sirize, ki ji je za prevzem oblasti tedaj zmanjkalo le nekaj odstotkov.

A voditelj trenutno najmočnejše evropske nove politične sile na levem polu Aleksis Cipras po volilnem porazu, ki to zares ni bil, saj je Sirizo volilo štirikrat več ljudi kot na zadnjih parlamentarnih volitvah, ni bil razočaran. Dobro je vedel, da bo Nova demokracija skupaj s svojimi koalicijskimi partnerji kot podizvajalka varčevalne politike trojke (Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, evropska komisija) še naprej razgrajevala socialno državo, uničevala javno šolstvo in zdravstvo ter celostno spreminjala Grčijo v državo tretjega sveta.

V tem je bil Samaras s svojo ekipo izjemno »uspešen«. V Grčiji danes tretjina osnovnošolskih otrok v šolo hodi lačnih. Tretjina ljudi živi pod pragom revščine. Grško gospodarstvo se je v šestih letih krize skrčilo za četrtino – takšen padec se ponavadi zgodi le v vojnah. In v Grčiji dejansko divja vojna. Finančna vojna. Uradna brezposelnost se je zadnje leto sicer malo zmanjšala in znaša 26 odstotkov (med mladimi je več kot 60-odstotna), a Samarasova »zgodba o uspehu« je skupaj z Brusljem grdo zlorabila statistiko in pri tem pozabila na človeške usode. Cena dela je padla tudi za trikrat. Na stotisoče ljudi si ne more privoščiti niti osnovnega zdravstvenega stanovanja. Močno se je povečalo število samomorov.

Laboratorijski poskus mednarodnih finančnih institucij in vodilnih posojilodajalcev, ki so v slogu vrhunskih »dilerjev« grške politične elite in del prebivalstva že davno spremenili v »džankije«, je v celoti uspel. Grčija je postala prostor poceni delovne sile in močno okrnjenih delavskih in človekovih pravic. Grčija je postala prostor rasizma, ksenofobije in neonacizma, ki je z vzponom Zlate zarje, prvorojencev nove Evrope, postal legalna politična praksa. Odhajajoča vlada je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da je bil ta laboratorijski poskus uspešen.

Čez mesec dni bo opustošena Grčija odšla na volišča, kjer bo mandat za vodenje države – mandat za preobrat – skoraj gotovo dobila levičarska Siriza, ki je medtem postala tako rekoč klasična parlamentarna stranka, njen voditelj pa »vseevropski« politik. Do zdaj je bila Siriza v območju političnega udobja. Ko bo treba besede začeti spreminjati v dejanja, se bo to drastično spremenilo.