Hauc za vse čase

Tisti, ki jih privlači cinizem, pravijo, da je preiskava izdajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres pravzaprav napad na svobodo medijev. Toda v resnici gre za kopanje zaščitnih okopov pred zlorabami enega temeljnih institutov demokracije, medijev. Gre za to, da sta znana izdajatelja (Andrej Lasbaher s Progresijo, Robert Teršek z Zame-tkom) z denarjem sumljivega izvora v volilnem letu v poštne nabiralnike trosila brezplačna tednika, ki sta v partijski maniri poveličevala tedanjo vlado in napadala opozicijo. Ne samo da politični podrepniki s Slovenskim tednikom in Ekspresom niso dosegli želenega cilja (drugega mandata za vlado Janeza Janše), ampak so bili pri svojem početju tako nepazljivi, da novinarji (zadnje mesece pa tudi razne državne institucije) že dve leti preštevamo prstne odtise, ki so jih pustili za seboj.

Tudi zaradi osupljivega amaterizma sodelujočih v najbrž največjem medijskem »nategu« zadnjih dvajsetih let zdaj postaja vse bolj jasno, da so se z izdajateljema brezplačnikov – bodisi po ukazu bodisi (prosto)voljno – pajdašila državna podjetja. Ne, ne gre samo za njihove oglase v brezplačnikih, ki so postali sporni tako rekoč s prvo izdano številko, kar bi najbrž odvrnilo marsikaterega treznega oglaševalca. In še enkrat ne: ne gre za to, da so državna podjetja taiste oglase preplačala. Ključno je, da so državna podjetja preko pogodb in naročilnic lastniško ali drugače povezanih podjetij pravzaprav financirala zasebne in protizakonite predvolilne medijske projekte. Kdor trdi drugače, naj razkrije promet osebnega bančnega računa v letu 2008, da se lahko javnost prepriča, da ni takrat pod enim izmed bizarnih psevdonimov (recimo Vid Videc ali Anej Jalen) za davkoplačevalski denar pisaril slavospeve tedanji koaliciji.

Prav zato je nezaslišano, da je zdaj, ko na dan prihaja vse več podatkov o tem, da je Pošta Slovenije vsaj protikorupcijski komisiji pa tudi parlamentarni komisiji večkrat zamolčala obstoj nekaj zelo pomenljivih dokumentov o poslovanju družbe z izdajateljema brezplačnikov, vse tiho. Toliko bolj, ker gre za dokumente, ki generalnega direktorja Pošte Aleša Hauca po naših informacijah implicitno povežejo s projektom brezplačniki kot enega izmed operativcev, kar že leto dni, odkar smo o tem pisali, vztrajno zanika. Že dokument, o katerem smo poročali včeraj in so ga, kot smo izvedeli, dobili tudi nekateri pristojni organi, bi moral biti dovolj za resen razmislek vsaj o poslovni higieni in gospodarnosti ravnanja prvega moža Pošte.

A očitno si je Aleš Hauc tudi v sedanji koaliciji že zgradil zaščitni zid, saj so denimo v agenciji za upravljanje kapitalskih naložb države z njim menda zadovoljni, dokler pač ustvarja dobiček. To je v teh kriznih časih sicer pohvalno, vendar ne sme odtehtati čedalje večje vloge stoodstotno državne Pošte Slovenije v zadevi, ki jo preiskujejo kriminalistična policija, davčna uprava, protikorupcijska komisija, parlamentarna komisija in nekaj novinarjev.

Ni jasno, kdo Haucu danes ščiti hrbet, je pa glede na slovenske upravljavske običaje gotovo eden redkih, ki ga s položaja ne odnese že dovolj močan sum koruptivnega ravnanja. Najbrž tudi verjetna kazenska ovadba zaradi domnevno krivega pričanja pred parlamentarno komisijo ne bo dovolj, da bi stopili na prste direktorju, ki dela dobiček. To pa bi seveda pomenilo, da trenutna oblast podpira zlorabe demokratičnega instituta, ki bi jim v vsaki zreli državi hoteli priti do dna že zato, da si takšnih brezplačnikov ne bi več omislila nobena koalicija, ne glede na barvo.