Hvala, in nikoli več

S priključitvijo Natu je Slovenija marca 2004 vstopila v sistem kolektivne obrambe in se hkrati zavezala, da bo sodelovala v operacijah, potrebnih za vzpostavitev globalne varnosti. Še isti mesec je ministrstvo za obrambo na »mirovno misijo« Isaf v Afganistan napotilo 1. slovenski kontingent, ki naj bi tam skrbel »za izvidovanje, vojaško navzočnost, zaščito delovanja in podporo mednarodni skupnosti«. Do začetka tega tedna, ko se je iz Afganistana po dolgih desetih letih dokončno vrnilo zadnjih 28 pripadnikov medtem že dvajsetega slovenskega kontingenta, je v nesrečni državi pod Hindukušem po uradnih podatkih delovalo več kot tisoč dvesto pripadnikov in pripadnic slovenske vojske. Afganistan, od koder naj bi se do konca leta po napovedih umaknile vse tuje sile – kako bo z nadaljevanjem tako imenovane podporne misije, pa je še povsem negotovo – je tako po desetih letih za Slovenijo postal končana zgodba.

Zdaj se bomo iz uradnih ust lahko naposlušali razlag, kako pomembna misija da je to bila, koliko boljše je po vseh letih življenje lokalnega prebivalstva, česa vsega so se »v živo« in v bojnih razmerah naučili slovenski vojaki, kako srečni smo lahko, da se nihče ni vrnil v krsti, in kako silno da je zrasel ugled slovenski vojski, ki je tudi mednarodno dokazala svojo kompetitivnost, kompatibilnost in interoperabilnost.

A če pod vse to blebetanje potegnemo črto, ostane dejstvo, da smo tudi Slovenci, tako kot velika večina mednarodnih okupacijskih sil, ki so bile uradno razglašene za »stabilizacijske«, po vseh letih na koncu le srečno pobegnili iz zgrešene, zavožene in izgubljene vojne, ki nikoli ni bila podobna mednarodni mirovni misiji. Čeprav so ji na začetku dali svoj blagoslov celo Združeni narodi, se je »najmanj v zadnjih desetih letih spremenila v vojno, v kateri smo vsi odkrito govorili o oboroženih spopadih, frontah, žrtvah in vojnih veteranih«.

Besede v navednicah niso naše. Sposodili smo si jih pri nemški obrambni ministrici Ursuli von der Leyen, ki pravi, da nemška vojska v takih bojnih operacijah ni več pripravljena sodelovati. In če je takega mnenja po številu prebivalcev štiridesetkrat večja evropska gospodarska in vojaška sila, se povsem logično zastavlja vprašanje, čigave interese so potem v Afganistanu branili slovenski vojaki, ki z vsemi patrijami, pa še te bo menda treba vrniti, niti večmilijonske prestolnice ne morejo zavojevati. O naši vojaški industriji, strateških in gospodarskih interesih v tako oddaljenem delu sveta najbrž res nima smisla niti govoriti.

Politikantsko pragmatičen odgovor, češ da smo zgolj plačevali »članarino«, ker bi si sicer lahko nakopali nejevoljo samega vrhovnega šefa Nata, bo za večino Slovencev verjetno premalo. Če bi bila misija res mirovna, ne bi bilo težav. Na Kosovu jih nikoli ni bilo. Kadar pa so v igri vojne v interesu tretjega, ki tako kot iraška in afganistanska še vedno nosijo izvirni Bushev podpis, pa bi se bilo verjetno smiselno dogovoriti, da mora s takimi bojnimi akcijami slovenskih vojakov na tujem nujno soglašati parlament. Morda bi s tem dobili vsaj zasilno varovalko, da se nam kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.