Igorji še lovijo ribe

To, da se več kot pol države ukvarja z zdravjem propadlega tajkuna, je morda komu razumljivo stanje duha v nadpovprečni družbeni, politični in večplastni krizi okolja, ki tudi s takšno na linč naravnano držo izraža svojo nezadržno in vsesplošno regresijo. Za sam izhod iz krize, za rešitev najmanj stotih bistveno pomembnejših družbenih vprašanj, je Bavčarjevo zdravstveno stanje marginalnega pomena. Normalno samozavestna, demokratična, humanistična in razgledana družba bi razumela stisko človeka, ki se seveda še zmeraj noče sprijazniti s tem, da se mu je že zdavnaj sesul grad v oblakih, in bi tudi največjemu kriminalcu, v skladu s temeljnimi načeli sodobne družbe, dovolila pravico do zdravja. Pa čeprav bi si posamezni členi te družbe pri sebi mislili vse najslabše o zdravju takega tajkuna.

Igor Bavčar si je pravzaprav sam kriv za netoleranten odziv množic. Sam je zadnjih 25 let oblikoval javno podobo o svoji osebnosti. Če mu ljudstvo ne verjame, če je zapravil zaupanje, si mora krivdo za to pripisati predvsem sebi. Ironija usode pri tem je, da je v tem trenutku (če verjamemo najbolje obveščenim virom) tudi zares bolan. Ne vemo natančno, kako hudo in niti, kako nujna je operacija, a tudi to je v vsej zgodbi povsem obrobno vprašanje. Zbolel je spet v »pravem« trenutku in s tem samo potrdil nezaupanje množic. Ob tem ravna pravosodni sistem zbegano in nima prav jasnih navodil za postopke v takšnih primerih, čeprav so se izvrševanju kazni doslej na podoben način upirali (ali pa se še upirajo) Boris Šuštar, Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Robert Časar in še vrsta »težkih kalibrov«.

Pragmatično gledano bi bilo za Bavčarja bolje, če bi že bil na Dobu in bi se zdravil »iz zapora«, saj bi se mu tudi bolnišnično in drugo zdravljenje štelo v rok kazni. Toda zaporno kazen si še zmeraj prizadeva na vse kriplje izbrisati s pritožbami na višjo sodno instanco, zato je izmikanje sestavni del igre. »That's the name of the game,« pravi sam Bavčar.

Vztraja, da je nedolžen. Pri svojem početju ni bil sam, podpiral ga je velik sistem omrežij. Toda obravnavanih 21 milijončkov, ki mu jih je »mimogrede« kapnilo na račun, je samo en posel v morju drugih, nič manj spornih odločitev. Če bi to bil edini tajkunski greh, te škode slovenska država niti zaznala ne bi. Bavčarjeva in druga omrežja so z nepredstavljivim pohlepom in igrami spravila državo v ekonomsko, moralno, duhovno in nasploh največjo narodovo stisko po drugi svetovni vojni. Še pred svetovno finančno krizo leta 2008 smo o Bavčarju v Delu zapisali: »Lepega dne bo nekdo naročil izredno revizijo vseh poslovnih potez, ki jih je znal in smel izpeljati ribič na eno samo ribo.« Zdi se, da ne bo nikoli mogoče izmeriti vsega gorja, ki je nastalo z Bavčarjevim razumevanjem sveta. Narod mu ne verjame, poslovno in zdravstveno je sesut. To je večji in hujši zapor od vseh Dobov. Toda bavčarizem s tem niti približno ni končan. Še zmeraj odloča. To je najhuje. Zdaj bi se morali ukvarjati s tistimi, ki danes uničujejo slovensko narodovo bit. Čez osem let bo resnično prepozno.