Igra zlomljenih kril
Namesto s pravimi vprašanji se je politika navadila zabavati s preigravanjem strateških igric v virtualni resničnosti ideoloških konstruktov.
Odpri galerijo
Vse je navidezna burkaška predstava. FOTO: Roman Šipić/ Delo
Mučna posledica (pre)dolgega brezvladja, ki ga je povzročil taktični Cerarjev predvolilni odstopni manever, je (pre)dolgotrajen odmik politike od realnih odločitev. Namesto z vprašanji, kako urejati in usklajevati delovanje posameznih družbenih sistemov in funkcij, s katerimi ljudje niso zadovoljni, se je politika, vržena v brezvladno brezdelje, navadila zabavati s preigravanjem strateških igric v virtualni resničnosti predvolilnih in povolilnih ideoloških konstruktov. Podobno kot se otroci, oropani realnih medčloveških (družinskih) odnosov in praktičnih življenjskih izzivov utopijo v migetajočih pokrajinah spletnih igric in virtualnih odnosov na družbenih omrežjih. Kjer je vse mogoče in nič res, vse takoj dosegljivo in nič, kar bi trajalo vsaj do naslednjega jutra, kaj šele večera. Posledica je (upravičen) strah, da se bo vsak čas vse zrušilo, zato panična potreba po nenehni vklopljenosti in kronična vznemirjenost ob praznih suspenzih, ki nikoli ne prinesejo zadovoljitve.
Slovenska politika se je v (pre)dolgih mesecih brezvladnega brezdelja podobno kot kakšen izgubljen najstnik udomačila v domišljijskem svetu konceptov in strategij, ki namesto dobrim družbenim odločitvam služijo izključno političnim dvobojevalcem pri preigravanju njihovih tviteraških ali medijskih bojnih igric. Zato brezvladna in brezdelna politika mimo zakonitosti tuzemskega sveta zgolj še lahkotno tvita in govori o preteklosti, ki se nikoli ni zgodila, da bo že jutri našla novo temo o prihodnosti, ki se nikoli ne bo mogla zgoditi, pojutrišnjem pa bo spet nov dan. Samo nebo je meja! Zato ni čudno, da v času, ko slovenskim nogometašem ne uspe odigrati dobre akcije na pravi, fizični travi, tudi slovenski politiki brezumno nabijajo žoge samo še prek skrajno levih in desnih kril – ne briga jih rezultat, ki ga dosežejo le dobri centralni vezisti, dovolj jim je občutek, da so z nemogočimi podajami levo in desno osmešili soigralce, ki jim bodo prej ali slej vse vrnili z obrestmi.
To je tudi vsa realnost naše politične radikalizacije, od Šiška do šišenskega rasizma, od dolenjskega fašizma do štajerske iredente. Vse je navidezna burkaška predstava, ko nič ne gre zares in so besede brez teže in pomena ter zato nikogar ne moti, če šprica kri po zaslonu, saj je vse samo igra za adrenalin, da politični tviteraši lažje zaspijo, jutri pa je nov dan.
Problem je le, da je bilo teh dni brezvladja že preveč in nevrofiziologija opozarja, da se nove prakse, ki jih gojimo več mesecev, utrdijo v novo realnost, ki postane nepovratna. Tako kot je Donald Trump iz predvolilnega ekscesa postal trajno politično stanje, tudi slovenski brezvladni politični odklop traja že toliko časa, da so samoorganizirani upravljavci pod politično površino prevzeli vajeti v svoje roke in je vprašanje, kako bodo politiki svoje sedanje domišljijske igre prek skrajnih političnih kril sploh še zmožni preklopiti na realno reševanje družbenih težav – ali pa jim bo to sploh še dopuščeno? Se bodo, na primer, politiki sploh še zmogli mimo tviterskih deklaracij spustiti v urejanje težav otroške srčne kirurgije, intenzivne medicine in kardiologije, ki bodo po vseh uradnih vladnih odredbah že od 1. oktobra delovali znotraj novega inštituta? Medtem pa vsi, ki morajo naročati konkretne otroke na konkretne preglede vedo, da so vladni papirji kljub uradnim žigom, finančnim nakazilom, rokom in podpisom zgolj virtualna smešnica in ne glede na vse tudi za oktober naročajo konkretne otroke v ambulante, ki konkretno obstajajo in k zdravnikom z znanimi imeni in priimki. Kam pa naj jih, na Mesec ali na Mars?
In enako velja za tisočkrat politično zapisano odpravo dopolnilnega zavarovanja, ki je otročje preprosta operacija, samo 400 milijonov na leto (če odštejem stroške zavarovalnic) mora država namesto ljudi dodati v zdravstveni sistem in bodo »preklete« zavarovalnice v hipu ostale brez posla, saj jim nihče ne bo hotel še naprej plačevati 30 evrov na mesec – za nič. Vse to bi lahko že zdavnaj uredila Milojka Kolar Celarc, pa ob vsej politični zagretosti ni zmogla podpisa. Tega bo seveda lahko že prvi dan svoje funkcije dal tudi novi minister, pa se bo verjetno tudi njemu zatresla roka ob misli, da ljudje 30 evrov, ki jih zdaj dajejo zaradi hinavskega postsocialističnega zakona (ko si prisiljen, da nekaj prostovoljno plačuješ), ob ukinitvi obveze ne bodo več videli kot zdravstveni denar, ampak kot svoj osebni denar. Ki ga bodo porabili po svoje. Tako bo minister v hipu za 400 milijonov na leto povečal zdravstveni proračun, ne da bi za milimeter izboljšal razmere v zdravstvu, ki bodo tako ali drugače zahtevale še dodatno 300 milijonsko letno financiranje. Kdo verjame, da je v slovenskem proračunu ob vseh poželjivih interesih mogoče najti še dodatnih 700 milijonov na leto več za zdravstvo? Morda na Mesecu ali Marsu.
Zato je po vsem tem času brezvladnega političnega igračkanja zelo verjetno, da bo nova vlada prisegla in formalno dobila oblast, vendar se politiki kot zasvojeni kvartopirci zlomljenih kril ne bodo več zmogli odtrgati od svoje igralne plošče in bodo nanjo še naprej polagali skrajne medijske stave in tviteraške vložke, ki z realnostjo ne bodo imeli nikakršne zveze. Tako so se navadili in tako smo jih navadili, življenje pa samo po sebi najde poti, da teče naprej. S politiki ali mimo njih.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Slovenska politika se je v (pre)dolgih mesecih brezvladnega brezdelja podobno kot kakšen izgubljen najstnik udomačila v domišljijskem svetu konceptov in strategij, ki namesto dobrim družbenim odločitvam služijo izključno političnim dvobojevalcem pri preigravanju njihovih tviteraških ali medijskih bojnih igric. Zato brezvladna in brezdelna politika mimo zakonitosti tuzemskega sveta zgolj še lahkotno tvita in govori o preteklosti, ki se nikoli ni zgodila, da bo že jutri našla novo temo o prihodnosti, ki se nikoli ne bo mogla zgoditi, pojutrišnjem pa bo spet nov dan. Samo nebo je meja! Zato ni čudno, da v času, ko slovenskim nogometašem ne uspe odigrati dobre akcije na pravi, fizični travi, tudi slovenski politiki brezumno nabijajo žoge samo še prek skrajno levih in desnih kril – ne briga jih rezultat, ki ga dosežejo le dobri centralni vezisti, dovolj jim je občutek, da so z nemogočimi podajami levo in desno osmešili soigralce, ki jim bodo prej ali slej vse vrnili z obrestmi.
To je tudi vsa realnost naše politične radikalizacije, od Šiška do šišenskega rasizma, od dolenjskega fašizma do štajerske iredente. Vse je navidezna burkaška predstava, ko nič ne gre zares in so besede brez teže in pomena ter zato nikogar ne moti, če šprica kri po zaslonu, saj je vse samo igra za adrenalin, da politični tviteraši lažje zaspijo, jutri pa je nov dan.
Problem je le, da je bilo teh dni brezvladja že preveč in nevrofiziologija opozarja, da se nove prakse, ki jih gojimo več mesecev, utrdijo v novo realnost, ki postane nepovratna. Tako kot je Donald Trump iz predvolilnega ekscesa postal trajno politično stanje, tudi slovenski brezvladni politični odklop traja že toliko časa, da so samoorganizirani upravljavci pod politično površino prevzeli vajeti v svoje roke in je vprašanje, kako bodo politiki svoje sedanje domišljijske igre prek skrajnih političnih kril sploh še zmožni preklopiti na realno reševanje družbenih težav – ali pa jim bo to sploh še dopuščeno? Se bodo, na primer, politiki sploh še zmogli mimo tviterskih deklaracij spustiti v urejanje težav otroške srčne kirurgije, intenzivne medicine in kardiologije, ki bodo po vseh uradnih vladnih odredbah že od 1. oktobra delovali znotraj novega inštituta? Medtem pa vsi, ki morajo naročati konkretne otroke na konkretne preglede vedo, da so vladni papirji kljub uradnim žigom, finančnim nakazilom, rokom in podpisom zgolj virtualna smešnica in ne glede na vse tudi za oktober naročajo konkretne otroke v ambulante, ki konkretno obstajajo in k zdravnikom z znanimi imeni in priimki. Kam pa naj jih, na Mesec ali na Mars?
In enako velja za tisočkrat politično zapisano odpravo dopolnilnega zavarovanja, ki je otročje preprosta operacija, samo 400 milijonov na leto (če odštejem stroške zavarovalnic) mora država namesto ljudi dodati v zdravstveni sistem in bodo »preklete« zavarovalnice v hipu ostale brez posla, saj jim nihče ne bo hotel še naprej plačevati 30 evrov na mesec – za nič. Vse to bi lahko že zdavnaj uredila Milojka Kolar Celarc, pa ob vsej politični zagretosti ni zmogla podpisa. Tega bo seveda lahko že prvi dan svoje funkcije dal tudi novi minister, pa se bo verjetno tudi njemu zatresla roka ob misli, da ljudje 30 evrov, ki jih zdaj dajejo zaradi hinavskega postsocialističnega zakona (ko si prisiljen, da nekaj prostovoljno plačuješ), ob ukinitvi obveze ne bodo več videli kot zdravstveni denar, ampak kot svoj osebni denar. Ki ga bodo porabili po svoje. Tako bo minister v hipu za 400 milijonov na leto povečal zdravstveni proračun, ne da bi za milimeter izboljšal razmere v zdravstvu, ki bodo tako ali drugače zahtevale še dodatno 300 milijonsko letno financiranje. Kdo verjame, da je v slovenskem proračunu ob vseh poželjivih interesih mogoče najti še dodatnih 700 milijonov na leto več za zdravstvo? Morda na Mesecu ali Marsu.
Zato je po vsem tem času brezvladnega političnega igračkanja zelo verjetno, da bo nova vlada prisegla in formalno dobila oblast, vendar se politiki kot zasvojeni kvartopirci zlomljenih kril ne bodo več zmogli odtrgati od svoje igralne plošče in bodo nanjo še naprej polagali skrajne medijske stave in tviteraške vložke, ki z realnostjo ne bodo imeli nikakršne zveze. Tako so se navadili in tako smo jih navadili, življenje pa samo po sebi najde poti, da teče naprej. S politiki ali mimo njih.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
