Igrice začasno »na ledu«

Zelo nenavadno pa je, da jo je blokirala družba sama. Te očitke uprava Mercatorja sicer ostro zavrača, a če povežemo vse zamolčane in naknadno razkrite poteze akterjev, ji ne moremo verjeti.

Uprava trdi, da si prizadeva pospešiti proces prodaje in stabilizirati lastništvo, hkrati pa je pri UVK poskušala doseči podaljšanje roka za posredovanje omejenega nabora podatkov za kar tri (!) mesece. Po mnenju varuha konkurence neutemeljeno.

Svetovalka uprave Mercatorja Cvetka Selšek pravi, da ni vedela, kakšni so načrti potencialnih kupcev, čeprav je imela že od vsega začetka v rokah nezavezujočo ponudbo z vsemi pismi o nameri finančnih partnerjev. Konzorcij tam ni bil omenjen, neuradno je ta termin prišel v obtok celo na njeno pobudo. Zdaj pa je neobstoj konzorcija argument uprave Mercatorja za zamrznitev pogajanj o zaščiti interesov ciljne družbe.

Selškova je ugledna bančnica z bogatimi mednarodnimi izkušnjami. Dobro ve, da ustanove, kot sta EBRD in IFC, pisem o nameri za podporo investicijam ne podarjata na lepe oči. Ve pa tudi, da ničesar ne podpišeta, dokler ne vidita dokončnega obraza projekta. Zagotovo tudi dobro ve, kakšni so tamkajšnji postopki, komu v partnerski investitorski navezi pritičejo pogajanja, kdo pa zgolj sprejme odločitev. In kaj pomeni, če že pogajalska izhodišča (s katerimi se strinja tudi kupec) določajo, da mora biti vsaj ena od mednarodnih institucij s pomembnim deležem vključena v finančno konstrukcijo nakupa. Če EBRD na koncu pogajanj pogodbe ne podpiše, posel pade v vodo. Agrokor kot kupec sam sploh ne pride v poštev.

Sprenevedanje je dokaz, da Mercator ni le v konfliktu s potencialnim kupcem, ampak tudi s – prodajalci. To spreminja razmerje sil v prodajnem projektu, konca pa kljub temu še ni videti.