Iluzija turškega triumfa in tragedija kurdske strateške naivnosti
tor, 20.03.2018, 06:00
Iluzija turškega triumfa in tragedija kurdske strateške naivnosti

Izguba Afrina je nesporno velik udarec za projekt kurdske avtonomije na severu Sirije.

Turška vojska je s pomočjo z vseh vetrov zbranih pripadnikov politično in vojaško že davno proslule Svobodne sirske vojske (FSA) v nedeljo zjutraj zasedla mesto Afrin, središče istoimenske province, ki je bilo zadnjih nekaj let pod nadzorom kurdskih Ljudskih zaščitnih milic (YPG).

Padec Afrina je bil pričakovan. Kurdski borci se kljub okrepitvam iz preostalih provinc z večinskim kurdskim prebivalstvom na severu Sirije niso mogli ubraniti pred turško podizvajalsko invazijo. Ta brez kontinuiranih letalskih napadov ne bi bila uspešna. Ljudske zaščitne milice namreč ne premorejo protiletalskega orožja – tega v letih svojega bojnega delovanja, ki je bilo večinoma povezano z vojno proti samooklicani Islamski državi, niso potrebovale. Ko pa je Moskva pred dvema mesecema prižgala zeleno luč za turško operacijo Oljčna vejica in so se z neba nad Afrinom umaknila njena lovska letala, so Kurdi postali odprta in lahka vojaška tarča.

Tega so se zelo hitro zavedeli tudi sami in začeli evakuirati strateško in simbolno izjemno pomembno mesto – ob tem je zaradi turških napadov in vdora Svobodne sirske vojske, ki je nemudoma krenila na roparski pohod, iz Afrina, prvih sedem let sirske »svetovne« vojne enega najbolj stabilnih in mirnih območij v sicer opustošeni državi, do zdaj zbežalo že skoraj 300.000 ljudi.

Izguba Afrina je nesporno velik udarec za projekt kurdske avtonomije na severu Sirije (Rožava oziroma zahodni Kurdistan). Turška vojska je – to je bil tudi glavni cilj Ankare – razbila vez med tremi večinskimi kurdskimi provincami in vojaško močno oslabila sirske Kurde. Ti so ostali brez podpore Rusije, hkrati pa je iz dneva v dan bolj negotova tudi vojaška podpora ZDA, ki so je večinoma kurdske Sirske demokratične sile (SDF) »deležne« na vzhodnem bregu reke Evfrat, predvsem okoli mesta Manbidž. Kurdi, ki so na krilih prenagljenega zmagoslavja začeli prestopati tako svoje etnične kot etične meje, so ostali prepuščeni samim sebi – na to bi morali biti pripravljeni. A več kot očitno niso bili. Porazila jih je, tako kot na severu Iraka, realpolitika. Ta dobiva vse bolj ostre in nevarne obrazne poteze.

Če se bo turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan na krilih uspeha v Afrinu in svojih vse bolj očitnih (neo)otomanskih ambicij odločil za nadaljevanje vojaškega pohoda po severu Sirije, bi si lahko že zelo hitro nasproti stali dve največji vojski zveze Nato – ameriška in turška. V tem geostrateškem kontekstu je treba razumeti rusko zeleno luč turški invaziji, ki jo uradna Ankara (za zdaj) predstavlja kot velik triumf in zmago »v boju proti teroristom«. A nekaj, kar so turške oblasti razumele kot zeleno luč za širitev svojih meja, bi se utegnilo zelo kmalu izkazati za veliko past, ki bi lahko povzročila notranji spopad v Natu in Turčijo strateško močno oslabila, hkrati pa omogočila ponoven vzpon vojaško že skoraj povsem poražene Islamske države.

Iluzija turškega triumfa in tragedija kurdske strateške naivnosti

Iz Afrina, prvih sedem let sirske »svetovne« vojne enega najbolj stabilnih in mirnih območij v sicer opustošeni državi, je do zdaj zbežalo že skoraj 300.000 ljudi. Foto: George Ourfalian/AFP

Prijavi sovražni govor