Inovacije kot rešilna vrv

Že leta ugotavljamo, da je ena šibkih točk slovenskega gospodarstva, da je povprečno premalo inovativno, da ima premalo inovativnih izdelkov in storitev, da imajo ti zato prenizko dodano vrednost in da so podjetja posledično premalo konkurenčna, kar na koncu vodi tudi v slabše poslovanje. Po drugi strani naši posamični inovatorji kakor tudi razvojniki, ki so del večjih raziskovalnih institucij, vztrajno dosegajo številna mednarodna priznanja. Smo torej res tako neinovativni – ali pa idej, invencij in izumov preprosto ne znamo splaviti na trg?

Razprava na nedavni Delovi okrogli mizi o inovacijah je pokazala, da nam inovativnosti ne manjka; to kažejo tudi podatki. Direktorica Javne agencije za tehnološki razvoj Mateja Mešl, denimo, ugotavlja, da je Slovenija statistično primerjalno v drugi skupini najbolj inovativnih držav in smo poleg Estonije država z največjo rastjo na tem področju.

Tudi delež sredstev za raziskave in razvoj se je od leta 2007 povečeval in leta 2010 dosegel 2,1 odstotka bruto domačega proizvoda. Po podatkih Evropske patentne organizacije je bila Slovenija v letu 2010 po številu prijav na milijon prebivalcev uvrščena na 12. mesto med 37 državami. Za nami so bile celo Islandija, Irska, Nizozemska, Italija, Češka, Poljska in Estonija. Res pa je, da raziskovalec in publicist Marko Kos ugotavlja, da imamo razmeroma majhen delež patentov s področja visoke tehnologije.

Težava torej ni v inovativnosti in vlaganjih, ampak v učinkih. In čeprav imamo vsa sodobna orodja, kot so inkubatorji, tehnološki parki, centri odličnosti, skladi tveganega kapitala, tehnološko in podjetniško agencijo..., ki naj bi pomagali ideje in invencije spreminjati v tržno zanimivo blago in storitve, pri tem očitno še nismo dovolj uspešni.

Premalo svetlih zvezd

Vse seveda ni tako črno. V zadnjih letih je pri nas nastalo kar nekaj odličnih mednarodno uspešnih mladih inovativnih podjetij, kot so Zemanta, Celtra, Bia Separations, Bisol, Biagenomi itn. Inovacijsko uspešna so tudi nekatera bolj zrela podjetja, kot so Krka, Trimo, BSH, Pipistrel, Julon... A teh svetlih zvezd je še vedno premalo, da bi slovenski gospodarski voz lahko potegnile naprej.

Večji del našega gospodarstva namreč še ni naredil inovacijskega preskoka in se še vedno premalo sistematično ukvarja s spodbujanjem inovativnosti. Poleg tega še zmeraj nismo dosegli zadostnega izboljšanja pri starih težavah, kot so prehod raziskovalcev v gospodarstvo, več sodelovanja med raziskovalno-razvojnimi institucijami in podjetji, birokratske ovire pri pridobivanju dovoljenj in zaposlovanju tujcev.

Posebno poglavje so samostojni inovatorji, ki po oceni njihovega cehovskega združenja menda prijavijo kar 40 odstotkov patentov. Opozarjajo, da gospodarstvo premalo izkorišča njihove izume, sami pa da nimajo ne denarja ne znanja, da bi inovacijo pripeljali do komercialnega izdelka ali storitve.

To je gotovo res, a vsaka palica ima dva konca. Nekateri inovatorji se preprosto ne znajo ločiti od svojega izuma oziroma invencije ter jo prodati tistim, ki bi jo znali tržiti. Drugi predhodno niso preverili potreb na trgu, tretji pa si ne želijo ali ne upajo ustanoviti podjetja, čeprav je na voljo kar nekaj podpornih subjektov in instrumentov, ki jim lahko ponudijo strokovno in tudi finančno podporo. Kanec te podpore je bil posebej namenjen posamičnim inovatorjem.

Kleščenje razvojno-raziskovalnih naložb

Žal te zaradi vladnega varčevanja ne bo več. Vlada je namreč z varčevalnim paketom oklestila tudi sredstva za spodbujanje tehnološkega razvoja in inovativnosti, za podporno podjetniško okolje ter za raziskovalne in visokošolske institucije. Zato bodo verjetno ugasnili tudi nekateri drugi priljubljeni programi.

»Rezanje investicij v visoko šolstvo, znanost in razvoj ni najboljša ideja,« je ob zadnjem obisku Slovenije menil Egon Zakrajšek, pomočnik direktorja v ameriški centralni banki. To verjetno še posebno velja za tiste programe, ki so dajali rezultate in obrestovali vložke.

Direktor Inkubatorja Sežana Stojan Gorup je, denimo, izračunal, da je država v 20 letih njihovega obstoja v inkubator vložila dva milijona evrov, dva milijona pa še občina. V Inkubatorju se je v tem času izvalilo več ko 90 podjetij, približno 70 pa jih je preživelo. Vsa njihova podjetja so leta 2010 – ki po dobičkih niti ni bilo najboljše – državi tako plačala 2,65 milijona evrov prispevkov na plače, 1,05 milijona davka na dodano vrednost in 400.000 davka na dobiček.

Kot je bilo na omenjeni okrogli mizi mogoče razumeti ministra za gospodarstvo in tehnologijo Radovana Žerjava, tudi sam ni najbolj srečen zaradi krčenja sredstev za spodbujanje tehnološkega razvoja in inovativnosti, zato menda že iščejo možnosti, da bi ta izpad nadomestili z evropskimi sredstvi.

Dodatni obliž naj bi bil tudi že sprejeti vladni ukrep o stoodstotni olajšavi za raziskave in razvoj, toda slišati je opozorila, da bo to menda koristilo le 15 odstotkom podjetij, ki sploh imajo lasten razvoj. Nekatere poenostavitve in spodbude napoveduje tudi pravkar napovedani sveženj za spodbujanje gospodarstva, a dolgoročnih strateških usmeritev na področju inovativnosti še vedno nimamo, in tako se politike nenehno spreminjajo.

Inovacijski raj

Ideja, da bi naša država zaradi svoje lege, klime, znanja in drugih danosti lahko postala inovacijski oziroma visokotehnološki center v regiji, sega v prejšnje stoletje in vsake toliko vznikne na površje. Nazadnje se je to zgodilo v času Pahorjeve vlade, ko so njeni predstavniki celo obiskali Silicijevo dolino in sprejeli celo raziskovalno-inovacijsko strategijo. A kaj, ko je ta obtičala na pol poti, nova oblast pa jo zdaj menda namerava celo spreminjati.

Inovacije slovenskega gospodarstva ne bodo rešile v letu ali dveh, to je tek na dolge proge, so ugotavljali udeleženci Delove okrogle mize. Če bi torej želeli Slovenijo spremeniti v »inovacijski raj«, bi morali, kakor je to, denimo, storila Kanada, določiti razvojne prednostne naloge, ki se ne bi spreminjale z vsakokratnim političnim vetrom.

Zahteve in priporočila tistih, ki podpirajo to idejo so že leta zelo podobni in konstantni: Slovenija se mora bolj odpreti in omogočiti pretok kapitala ter ljudi iz tujine. Da je za zaposlitev visokokvalificiranega kadra iz tujine potrebnih celo šest mesecev, je nedopustno. Treba je pospešiti prehod raziskovalcev v gospodarstvo, znižati davčno obremenitev dela visoko izobraženih kadrov ter ponuditi davčne in druge spodbude, ki bi inovatorje in raziskovalce motivirale k ustanavljanju lastnih podjetij.

Nekateri od teh ukrepov državo ne stanejo tako rekoč nič, drugi seveda zahtevajo določen vložek, a kot smo videli iz primera inkubatorja, se premišljena naložba v razvoj in inovacije državi lahko bogato obrestuje.