Tiskane izdaje
Dejstvo je, da omenjeni inštitut že nekaj let pretresajo turbulentne razmere. Kot še marsikateri drug raziskovalni inštitut ga je prizadela - še vedno veljavna - novela raziskovalnega zakona, sprejeta na začetku mandata prejšnje vlade, ki je v vseh javnih inštitutih zagotovila, da so v upravnih odborih (UO) dobili večino predstavniki ustanovitelja, ta pa je praviloma država. V primeru INV pa sta soustanovitelja še ZRC SAZU in ljubljanska filozofska fakulteta, ki pa - v času Zupanovega ministrstva - v UO nista imela predstavnikov. Takšen upravni odbor je seveda lahko v skladu z interesi vlade izbiral direktorja in počel še marsikaj, s čimer raziskovalci INV upravičeno niso bili zadovoljni.
A se je pred letom dni že zdelo, da so se razmere na INV uredile. Razrešen je bil vsiljeni direktor dr. Damir Josipovič, prenovljeni upravni odbor inštituta je dobil predstavnike vseh ustanoviteljev. Da ni vse tako, kot bi moralo biti, je najprej pokazalo to, da INV še več kot eno leto po odhodu Josipoviča nima direktorja, ampak še vedno le vršilca dolžnosti direktorja.
Kaj se je sicer kuhalo za vrati inštituta, se je javnosti razkrilo šele pred kratkim, ko je kakor para iz lonca pod pritiskom iz njega bruhnila kritika prizadete ugledne raziskovalke dr. Vere Kržišnik Bukić. Ta rojena Ljubljančanka, ki se na INV ukvarja zlasti z manjšinami na območju nekdanje Jugoslavije, ki je do leta 1991 živela v Banjaluki in se je marsikdo še spomni kot večkratne državne šahovske prvakinje, sedanjo oblast na INV obtožuje mobinga, šikaniranja in raziskovalnih zlorab oblasti.
V dokaz, da to početje ni novo, je na zadnji seji znanstvenega sveta pokazala anonimno pismo, ki ga je menda že pred petimi leti na njen naslov poslal nekdo z INV, v njem pa grobo žali »južnjaški« del njene družine. Čeprav ni razkrila, kdo je domnevni avtor anonimke, se je že odzval dr. Miran Komac, vršilec dolžnosti direktorja INV, ki je v dopisu kolegom predloženo pismo označil za konstrukt Kržišnik Bukićeve, češ da na INV že petnajst let ne uporabljajo modrih pisemskih ovojnic!
Vendar bi ta osebni del zgodbe Kržišnik Bukićeve lahko prepustili kriminalistični obravnavi. Zamisliti pa se velja nad njenimi obtožbami, podkrepljenimi z dejstvi, na račun dr. Mitja Žagarja, nekdanjega dolgoletnega direktorja INV, sedanjega novega predsednika njegovega znanstvenega sveta in vodje raziskovalne programske skupine. Žagar, ki je pred enim letom užival splošno podporo kot žrtev čistke svojih direktorskih naslednikov, Cirile Toplak in Damirja Josipoviča, zdaj, kakor se zdi, s podporo večine sedanjega vodstva obračunava z Josipovičem in drugimi nevšečnimi raziskovalci. Kržišnik Bukićevi zaradi razkritij grozi disciplinski postopek, Josipovič, ki je lani dosegel daleč največji delež skupne znanstvene ocene programske skupine, je že izgubil mesto v njej. Nenavadno je, da je Žagar med argumenti za njegov odhod navedel tudi to, da Josipovič skupini ni prinesel nobene dodane vrednosti.
Vsekakor takšne zadeve ne morejo ostati samo znotraj inštitutovih zidov. INV je namreč inštitut, ki je zelo pomemben za ohranjanje slovenske nacionalne identitete. Razprtije, ki ogrožajo tudi raziskovalno delo, gotovo niso v prid nikomur in bi morale zanimati vsaj resorna ministrstva - poleg raziskovalnega torej vsaj še ministrstvo za odnose s Slovenci po svetu.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
