Investirati ali lamentirati

Slovenske občine se počasi pobirajo, kažejo podatki o lanskem zadolževanju. Če so imele predlani še 865 milijonov evrov dolga ali toliko, da bi ga lahko v enem obroku odplačala le najbogatejša Slovenca Iza in Samo Login, župane tudi od lanskega dolga upravičeno boli glava – čeprav je od tistega iz leta 2015 manjši za 23 milijonov evrov. Kar je še zmeraj toliko, kolikor bo državo stal izvlečni tir od Kopra do Dekanov. Dvesto dvanajst, natančneje sto petindevetdeset županov, če odštejemo sedemnajst nezadolženih občin, ima kljub »večinskemu racionalnemu obnašanju« skupaj še toliko dolga, da bi lahko z njim odplačali ta hip najpomembnejšo slovensko infrastrukturno investicijo v drugi tir Divača–Koper. In rešili državo. A le pod pogojem, da poslušajo torinske revizorje in jo kar se da finančno oklestijo. Kar bo najbrž še težavnejši projekt od samega drugega tira ...

Politično gledano se dolg občin zmanjšuje, odkar državo vodi Cerarjeva vlada. A gledati na dolgove samo z zornega kota politike pomeni vleči narod za nos. Ne samo da so bile občine lani zaradi manj evropskega denarja bolj ali manj prisiljene v manj investicij. Župani jih tudi potrebovali niso. Leto 2016 je bilo leto, ko so lahko globoko vdihnili, zajeli sapo in se z največjo vnemo pripravili na bližajoče se volitve vseh vrst. Pred njimi bo moralo vsaj deset županov dobro premisliti, ali iti v nov krog investicij in zadolževanja. Ker so že zdaj nevarno blizu meje oziroma so jo celo presegli. V času, ko prvi človek Gornjih Petrovcev že leta rešuje rekordni dolg na prebivalca, ki pomeni okrog 150 odstotkov prihodkov občine, ko se litijski Franci Rokavec ne neha otepati obtožb finančnega ministrstva in računskih sodnikov o nenavadni investiciji v družbo Socialnovarstveni center Litija, d. o. o., ima ankaranski Gregor Strmčnik težjo nalogo: najti napako v sistemu, se pravi »sodnika«, ki mu je »ob ločitvi« naprtil dvomilijonski dolg nekdanjega partnerja – koprskega Borisa Popoviča.

Upravljati občinske finance je, kakor pravi nekdaj prvi računski sodnik Igor Šoltes, kot voditi gospodinjstvo. Začarani krog nastane, ko ni prilivov in tudi ne konca izdatkom za kruh, otroke, kurjavo ... A preživeti je treba. Tudi občine morajo. Tudi gospodinjstva morajo. In tudi župani morajo – politično preživeti. »Ziheraši« med njimi ne investirajo in se ne zadolžujejo. Samo – lamentirajo. Kažejo na državo, ki ne dá, in cepetajo na mestu. Tudi oni ne dajo ljudstvu in njihove občine stagnirajo; vzorčni primer so Trbovlje. Nekateri župani pa se kljub državi, ki daje le drobtine, odločajo za razvoj. In obenem za nove dolgove v še dovoljenih mejah. Dokaz za (pre)drznost? Prej za to, da je tudi pri lokalnosamoupravni hoji po robu biti večji prednost. Majhna občina ima lahko majhen dolg; če ima malo prebivalcev, bo povprečje dolga visoko. Velika občina ima lahko relativno velik dolg. A ob veliko prebivalcih bo njena zadolženost znosna. In tudi pobrala se bo laže, če se kdaj zaglavi.