iPhone ali pravica do pravice

Vzemimo v roke iPhone. Zavrtimo ga za 360 stopinj in dragocena igračka bo opravila pot, ki se začne pri pravici do boljšega življenja in se konča pri življenju brez denarja. To je močan simbol našega časa, ko je čedalje težje ugotoviti, ali je »pametni« mobilni telefon simbol civilizacijskega napredka ali degradacije človeškega življenja.

Začnimo pri tem, da je iPhone v naši roki izdelal Kitajec, ki je iz vasi prišel v Šanghaj in se v bogati industrijski mestni četrti Pudong zaposlil v tajvanskem podjetju Pegatron. Plača je nizka – dolar in pol na uro –, vendar mu z enajstimi urami dela na dan in šestdnevnim delovnim tednom uspe zaslužiti tudi 350 dolarjev (odmora za kosilo mu ne plačujejo). Njegov oče z delom na njivi ne zasluži toliko v letu dni, zato je prepričan, da je sin v mestu uveljavil pravico človeka do boljšega življenja.

Nato se Apple odloči, da bo poskrbel za pravice svojih potrošnikov, ki se jim iPhone 5 zdi predrag, zato na trgu ponudi cenejšo različico kultnega mobilnega telefona, Pegatron pa mora znižati stroške proizvodnje. Tajvanski delodajalec začne uporabljati poceni materiale za izdelavo privlačne različice iPhona in krajšati prosti čas našega Kitajca. Odreče mu pravico do odhoda v drugo podjetje in do zaščite pred strupenimi snovmi, s katerimi dela.

Smo omenili, da je naš Kitajec mladoleten? Še vedno je samo otrok. Ko se je hotel zaposliti, je lagal, da je starejši. Delodajalcu je bilo vseeno, saj so mlajši delavci cenejši. V tej zgodbi smo torej pozabili na še eno pravico. Pravico otroka do tega, da je samo otrok, in ne delavec.

Še enkrat zavrtimo iPhone okoli njegove osi in si poskušajmo predstavljati, da bi se mladi Kitajec vrnil v svojo vas. Vrnil bi se v popolnoma brezupno življenje. Do polnoletnosti bi odraščal v revščini brez svetlobe na koncu predora. Zato svojo temeljno človekovo pravico do ustvarjanja lastne usode s svojimi pridnimi rokami uveljavlja tako, da podjetju dovoli kršiti svoje delavske in seveda otrokove pravice.

Ko se je Apple ustrašil, ker se je vrednost delnice spustila pod 420 dolarjev, nikogar ni zaskrbelo, da je to še vedno več od mesečne plače Kitajca, ki izdela naš iPhone.

Ko se zapletemo v vprašanje o tem, kdo ima pravico do pravic, opazimo skrb vzbujajoč vakuum, ki hkrati deli in povezuje revščino, iz katere je Kitajec pobegnil, in delovne razmere, ki mu jih ponuja Applov dobavitelj. V tem praznem prostoru so izginili sindikati, socialno varstvo in sama definicija komunizma. Ostala je razbohotena pravica kapitala do tega, da raste in vase vsesava mlade Kitajce, Azijce, Evropejce ...

Še enkrat obrnimo iPhone: fotoaparat na sprednji strani slika tudi naš obraz, na zadnji strani fotografira ves sodobni svet. Tako smo se vsi znašli na portretu z iPhonom in Kitajcem. Ali lahko kršimo delavske pravice zato, da bi uveljavili človekove pravice? Kaj je pravzaprav pravica otroka do otroštva, če tam, kjer odrašča, ni šole, čiste vode, prihodnosti?

Zvoni naš »pametni« mobilni telefon. Opozarja nas, naj razmislimo, kako smo na tej poti pozabili na human razvoj.