Izgnana neprofitnost

Direktor stanovanjskega sklada se je odkupa lotil premišljeno.

Objavljeno
27. julij 2012 21.19
bsa andoljšek
Božena Križnik, gospodarstvo
Božena Križnik, gospodarstvo

Ne le oči, celo ušesa so se končno spočila, ko smo novinarji v siceršnji poplavi slabih novic vsrkavali sporočilo novega direktorja državnega stanovanjskega sklada. Kot da bi na Poljansko končno posijalo sonce: sklad se je izvil iz krča, v katerega je bil ujet po seriji napačnih, celo škodljivih poslovnih odločitev, in objavil tri dobre novice: sklenil bo svoj najbolj razvlečeni in največji projekt, sosesko Brdo, odkupil del tržnih presežkov stanovanj in izboljšal prakso, ki je sklad samo pri Brdu oškodovala za enega do 2,5 milijona evrov.

Kar zadeva Brdo, ne gre izgubljati besed. Sosesko je treba dokončati, o tem ni dvoma. Izbira izvajalca pretežno ali zgolj na podlagi ponujene (najnižje) cene sicer v gradbeni panogi vzbuja nekaj pomislekov. A če je mogoče verjeti naročniku - in gre za resno, ustrezno definirano ponudbo, ki ne bo spodbudila revizijskih postopkov (tega pač še ne vemo) -, je zadeva lahko uspešna. Le trajalo je absolutno predolgo.

Nenavadna je bila ostrina, s katero je novi direktor sklada Žiga Andoljšek ožigosal napake pri preteklem vodenju projekta Brdo, posebno svojevoljnost pri sklepanju pogodb s pozneje propadlim podjetjem GPG, opustitev uveljavljanja solidarnostne klavzule in nerazumno avansiranje projekta. Pravzaprav je presenetljivo, da so tako hudi grehi izzvali samo »korekcijske ukrepe«, ni pa se vrh te državne institucije potrudil zahtevati odgovornosti za nastalo milijonsko škodo.

O potencialnem državnem odkupu tržnih presežkov novozgrajenih stanovanj potekajo polemike že od začetka krize v gradbeništvu. Številne (po našem mnenju) upravičene kritike in pomisleki so vsakega od poskusov v kali zatrli. Okoliščine so tudi ob skladovem podvigu ostale enake; še vedno se postavlja vprašanje odkupnih cen in primernosti ponudbe (ki v glavnem obsega ostanke od komercialne prodaje). Priznati pa je treba, da se je Andoljšek zadeve lotil premišljeno. Njegov adut je »keš«, likviden denar. In ta mu je v naročje do zdaj pahnil več kot 1100 novih stanovanj po vsej Sloveniji.

Če je res , kar je suvereno razložil medijem (retoričnih sposobnosti mu pač ne gre odrekati), je dal izdelati vse potrebne poglobljene analize ponudb, od tehničnih, demografskih, migracijskih, zaposlitvenih do ekonomskih, ki obsegajo povpraševanje in transakcijske cene. In bo lahko posnel smetano. Vzel to, kar mu bo ustrezalo .

Vendar podrobnosti še ne poznamo. In tudi ne vemo, kako in po kakšni ceni bodo stanovanja prišla do končnih uporabnikov, ali bodo v resnici povečala iskano ponudbo sprejemljivih najemnih stanovanj. Eno pa je že jasno: prvobitno neprofitnost je Andoljšek za vekomaj izgnal s Poljanske.

Kaže, da sklad za odkup ne bo porabil celotnega predvidenega zneska 40 milijonov evrov . A tudi 20 ali 30 milijonov ni malo in vprašati se je treba , kakšen bo njihov gospodarski učinek. Zanesljivo to ne bo rešilo niti gradbene panoge niti pogosto »izviselih« podizvajalcev. Če bo država na ta način skozi stranska vrata pomagala sanirati bančni sistem, je v sedanjih okoliščinah to zveličaven namen. Toda - ne s stanovanjskim denarjem!