Izgubljeni

Američani so na tetrapake z mlekom včasih lepili fotografije pogrešanih otrok. Te dni bi bilo pošteno, da jih ozaljšajo z gesli izginulih političnih načel. Recimo z obljubo neotesanca z rdečo kapico o izsuševanju močvirja, s katero je trdil, da bo pometel z washingtonsko elito in oblast vrnil v roke ljudstvu. Kar je zdaj videti tako, da več kot 6000 lobistov ne samo šepeta na uho poslancem in senatorjem, ampak je celo spisalo kose reforme, ki se ji reče zakon o davčnih rezih in delovnih mestih. Po besedah ekonomista Roberta Reicha bo ta do leta 2027 družine iz srednjega razreda stal 5,3 milijarde dolarjev, najpremožnejši en odstotek pa bo bogatejši za 5,8 milijarde dolarjev. Amerika bo spet velika, ampak le za tiste, ki imajo že zdaj veliko.

Med pogrešane je poniknil poziv, da je čas za »vrnitev k parlamentarnemu postopku«, običajni javni obravnavi vsakega zakona, kaj šele tako ključnega, kot je davčna reforma. Ko je Ronald Reagan skozi kongres potiskal svoje znižanje davkov, ki je po nekaterih ocenah seme sedanje velikanske razlike med dohodki na dnu in na vrhu, so opravili več kot ducat razprav, postopek pa je trajal dobrega pol leta. Tokrat reformo brez vsake javne razprave skozi kongres na hitro vodijo po stranpoteh. Pri čemer skoraj nikomur ni bilo zares jasno, kaj je v njej. V petek proti večeru so senatorjem na mizo vrgli 500 strani zadnje različice, ki je imela zraven kar na roko napisana nečitljiva dopolnila, nekaj ur kasneje je bilo vse skupaj potrjeno.

Pogrešane so analize, s katerimi so zagovorniki zakona utemeljevali veliko znižanje davkov predvsem za podjetja in premožne. Reforma naj bi to uravnotežila s hkratnim brisanjem številnih davčnih lukenj, ki so jih lobisti leta vrtali v zakonodajo. Namesto tega so dvomljivce v lastnih vrstah v zadnjih urah brezsramno podkupovali s posladki za njihove zvezne države. Zraven so trdili, da bodo nižji davki tako zagnali gospodarski razcvet, da bo »reforma plačala samo sebe«, kot je obljubljal finančni minister Steven Mnuchin. Pri tem se je ves čas opiral na podrobno analizo, ki naj bi jo opravili na ministrstvu. Precej nerodno je, da tega ne verjame noben resen ekonomist, še bolj, da analiza sploh ne obstaja.

V neznano so se izgubili proračunski jastrebi, republikanski kongresniki, ki so zadnjih osem let vili roke v obupu nad dolgom države in za vsako ceno zahtevali uravnotežen proračun. Zdaj so pokimali znižanju davkov, ki bo državni dolg v desetih letih povečalo za tisoč milijard dolarjev. Niso pa pozabili zraven prilepiti določila, s katerim razveljavljajo kazen za vse, ki ne poskrbijo za svoje zdravstveno zavarovanje. S čimer so izvotlili bistvo zdravstvene reforme in državo vračajo v čase milijonov brez zavarovanja. Isti kongresniki že mesece v skrbi za proračun ne zmorejo podaljšati programa Chip, zdravstvenega zavarovanja za devet milijonov otrok.

A vsaj za jastrebe nas ne skrbi. Čez čas bodo zagotovo prileteli nazaj in začeli krakati, da je država zadolžena in da je treba porezati pokojnine in socialne programe.