Nikon je pred kratkim predstavil model d4, namenjen poklicnim fotografom. Na slovenski predstavitvi smo se naposlušali o menda izjemni ergonomiji ohišja tega novega aparata. Kako so vsi gumbi podvojeni za vodoravno ali navpično držanje, da je vsaka od največ uporabljanih funkcij na dosegu prstov, da ohišje še lepše sede v roko kot pri predhodniku in da so uporabljeni materiali najkvalitetnejši.

Izvedeli smo tudi – lepo, da to kdaj slišimo iz ust predstavnikov proizvajalcev – da je 16 milijonov pik povsem dovolj za kakršnokoli uporabo in povečave in da tako »majhno« število pik na tako veliki površini omogoča »še boljšo kakovost« posnetkov in še boljše rezultate pri visoki občutljivosti. Lepo, Nikon, cenimo tak pristop. Ko bi ga le videli tudi takrat, ko zapustimo cenovno stratosfero in se spustimo pod tisoč evrov, k izdelkom za množice. Tam bi sam mejo postavil pri osmih milijonih pik, podjetja pa jo vztrajno višajo.

Zdi se, da fotoaparati vse bolj postajajo »gedžeti«, potrošna elektronika, namenjena uporabnikom brez vsakega čuta za fotografijo in védenja o kompoziciji, goriščnici, zaslonki, osvetlitvi, globinski ostrini. Tudi brez tega znanja se da posneti dobro ali vsaj lepo fotografijo, po navadi z zanašanjem na avtomatiko fotoaparata – saj smo tudi v analognih časih poznali »trotlce« – in na malo sreče. Za kakovost slike pa sta danes tako ali tako menda pomembna le čim večje število pik na tipalu in kakovost zaslona, na katerem izbiramo motiv.

Prav brezzrcalni modeli nikon 1 so zgleden primer tega žalostnega trenda. Pri teh, tehnično zelo naprednih izdelkih smo pogrešali vse, kar bi nam omogočilo enostavno in napredno fotografiranje. Kakor da jih ne bi zasnovalo isto podjetje kot prej omenjeni d4. Sony je z nexi na začetku ubral podobno taktiko, a jih je kasneje le nekoliko popravil. Niti Olympus s svojimi retro modeli pen ni ponudil pravega fotografskega orodja. O kompaktnih modelih, razen nekaterih najdražjih, pa raje sploh ne začenjam. Njihova uporabnost in trdnost izdelave se opazno slabšata iz generacije v generacijo. Sploh se ne čudim, da jih počasi nadomeščajo mobilni telefoni, saj pravi fotoaparati glede fotografskega dela ne ponujajo skoraj nikakršne prednosti več.

Kakšna je strategija glede megapik, pa je brezpredmetno sploh poskušati ugibati. Dejstvo, da imajo ta čas »najnaprednejši« pametni telefon, kompaktni fotoaparat in profesionalni zrcalnorefleksni aparat vsi tipala s 16 milijoni točk, je bizarno in absurdno. Razlika v velikosti tipal med najmanjšim in največjim je približno stokratna, kar pove veliko o tem, kakšno kvaliteto je sploh mogoče izvleči iz toliko točk, ki se gnetejo na nekaj kvadratnih milimetrih. Podjetja takrat, kadar vedo, da jih poslušajo poučeni uporabniki, znajo govoriti prave stvari, večino časa pa iz laboratorijev in tovarn pošiljajo vse manj uporabne fotogedžete.

Na zunaj je tovarna videti kot vsaka druga, varnost je zgledna Foto: Matjaž Ropret