Tiskane izdaje
Zlahka je mogoče naplahtati naivno slovensko javnost, da je zaradi tira v nevarnosti davkoplačevalski denar. Zakon o 2TDK govori drugače: predvideva poplačevanje kapitalskih vložkov v tir iz dodatnih taks, ki bi jih 45 let plačevala logistična podjetja – cestni prevozniki na relaciji proti Kopru, Luka Koper, Petrol in Slovenske železnice.
Davkoplačevalci bi morali biti zadovoljni, saj zakon v resnici bogati proračun in omogoča, da država njihov denar investira drugam. Z večinskim denarjem logističnih podjetij bi dobili progo, ki bi približala morje, zmanjšala ekološko in varnostno obremenitev ceste, ohranila Kraški rob in vodni vir v Istri.
Najpomembnejše pa: sodobna proga bi v kratkem času za vsaj eno tretjino povečala promet. V Hamburgu najbolje vedo, koliko odstotkov njihovega tovora tvega preusmeritev v severni Jadran v primeru boljše infrastrukture. Ker slovenska logistika (SŽ, Luka, tovornjaki, špediterji, pomorski agenti, država s carinami ...) na leto ustvari za vsaj 1,5 milijarde evrov prihodkov, pomeni skromno ocenjeno povečanje tovora več sto milijonov evrov na leto.
In tolikšne so tudi izgubljene priložnosti, ker tir zamuja. V največ treh letih bi investicija v drugi tir upravičila vlaganja. Tudi morebitni uspeh referenduma o zelo slabem zakonu zato ne bo usoden za to državo, če bi nato vseeno investirala iz proračuna, kot to počnejo vse normalne države in se ta »navada« zdi pobudnikom referenduma »čudna«.
Vsa odlašanja, špekulacije, grabežljivost, piruete, politikantstva in vsa druga demagogija nasprotnikov razvoja so zato izraz slovenske folklore, zaradi katere je življenje v tej državi, kakršno je. Boljšega si ne zaslužimo. Kronologija dogodkov v zadnjih dvajsetih letih kaže, da so imele vse vlade podobne probleme z razumevanjem strateškosti tira. In da konkurenci zato take države sploh ni težko vreči iz tira. Enako kot pri arbitraži.
