Janševih 666

Ko se je v soboto na 11. kongresu SDS bližal trenutek razglasitve rezultatov glasovanja o novem vodstvu stranke, ni bilo vprašanje, ali bo Janez Janša dobil nov mandat, že osmi po vrsti od leta 1993, ampak kako blizu bo popolni podpori med 675 delegati. Pred štirimi leti je dobil 97,9 odstotka glasov, letos 99,25 odstotka. A se je tokrat usoda z njim grdo poigrala, tako kot že večkrat doslej, saj ni mogoče spregledati zanimive podrobnosti, da je za novega starega predsednika SDS glasovalo natanko 666 delegatov.

Če pogledamo realistično, ta številka ni nič drugega kot jasen znak zaupanja ogromne večine delegatov stranke v svojega predsednika. A ker smo prepričani, da je večina delegatov SDS tudi vernih, ni vrag, da jih ni ob oznanitvi, da je Janša dobil ravno toliko glasov, nekoliko zmrazilo. Število 666 namreč v krščanski mitologiji označujejo tudi kot hudičevo število, v jehovski izvedbi svetega pisma pa je celo navedeno, da predstavlja število ime zveri s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki se dviga iz morja. Janez Janša seveda ni zver in ni hudič, čeprav bi marsikateri prebivalec Slovenije pomislil tudi na to možnost.

Bolj prizemljena analiza sobotnega, sicer dobro organiziranega kongresa (tako kot vedno), pa kaže, da se je SDS znašla v resni krizi. In to ne zaradi hudičevega delovanja ali udbomafijskega murgeljskega podzemlja, kakor radi označujejo v SDS svoje nasprotnike, ampak so si godljo zakuhali sami. Tistim, ki imajo realen pogled, je namreč jasno, da SDS z Janšo ne more več oblikovati vlade, čeprav ni izključeno, da lahko na prihodnjih volitvah celo zmagajo. A je tudi to dvomljivo. Po drugi strani so v stranki z zavestnim mižanjem in glasno podporo pri oblikovanju kulta osebnosti prignali vse skupaj tako daleč, da SDS ne more več preživeti brez Janše.

Ko k temu dodamo odkrito koketiranje z orbanizmom, ki ga zahodni politični intelektualci opisujejo kot avtoritarni tip oblasti iz centralne Evrope in postavljajo ob bok avtokratskim režimom Erdoğana ali Putina, se lahko v Sloveniji vprašamo, kaj nam SDS ponuja tako atraktivnega, da bi jo slovenski volivci po letu 2004, ko je edinkrat doslej zmagala na parlamentarnih volitvah, znova nagradili. Je mar to kult osebnosti oziroma janšizem?

Bi bili volivci pripravljeni podpreti politiko, ki napoveduje zgodovinski revizionizem, popravljanje krivic in odločen boj proti drugorazrednosti na način, da bi povzročali nove krivice, odkrito podpiranje domobranstva in ustaštva (primer Thompson) in s tem poglabljanje kulturnega boja med novimi generacijami prebivalcev Slovenije, ki nimajo nič več z grehi svojih starih staršev?

Janez Janša je na kongresu SDS odgovoril tudi na očitek, da zakaj vendar se tako vneto ukvarjajo s preteklostjo. Ponudil je odgovor, da zato, ker so v to prisiljeni. A isto se lahko vprašajo tudi volivci, zakaj vendar se morajo vedno znova odločati med Janšo in drugimi. Odgovor je znan – zato ker so v to prisiljeni. In v tem se skriva vsa tragika SDS.