Tiskane izdaje
Poslanci državnega zbora so se v torek pozno zvečer, potem ko so vladi izrekli nezaupnico, s cenenim populizmom poslovili od oblasti, ki jo bodo morali zapustiti malo prej, kot so načrtovali: s 76 glasovi za in nobenim proti so glasovali za dopolnilo k zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma.
Tako so državnemu uradu, ki je pristojen za to dejavnost, naložili, da bo moral objavljati sezname bančnih nakazil nad 30.000 evri iz Slovenije v tako imenovane davčne oaze. V urad za preprečevanje pranja denarja se podatki sicer stekajo že zdaj, dostopni so tudi davčni upravi, le na oglasno desko jih ne obešajo. Pa bi bilo kaj drugače, če bi jih?
»Trdno smo prepričani, da je v interesu javnosti, poslovnih subjektov, upnikov, delavcev in konec koncev tudi državne uprave, da se ve, katera slovenska podjetja in posamezniki ter v kakšnem obsegu poslujejo s subjekti s sedežem v davčnih oazah,« je prvi predlagatelj zakonskega dopolnila Radovan Žerjav pred kolegi zagovarjal zamisel o javni objavi nakazil v davčne oaze, ki je bila, kakor se je pokazalo pri glasovanju, všeč tudi njegovim kolegom v državnem zboru.
Direktorja urada Andreja Plausteinerja novost, ki so mu jo pripravljali predstavniki ljudstva, ni razveselila, tako da je državni zbor poskušal prepričati: »Javna objava lahko škodi predkazenskemu postopku, kar je bistveno za delo urada in policije. Policija lahko uporabi neke posebne ukrepe nad nekaterimi podjetji, ki izvajajo take transakcije.«
Cilj zahtevnega zakona o preprečevanju pranja denarja (in preprečevanju terorizma) je najbrž poiskati nakazila, povezana z goljufijami in drugimi nevarnostmi, toda poslanci niso verjeli človeku, ki vodi pristojni urad, da bo dopolnilo otežilo njihovo delo in ga celo ogrozilo. Poslanec Žerjav je kot pomemben dokaz, da je (tudi ta) seznam treba objaviti, uporabil podatke, ki jih je pridobila davčna uprava, zdaj pa jih proučuje: 9496 posameznikov in podjetij je denar nakazalo v 29 davčno ugodnih držav in okolij – na!, država ima dva milijona prebivalcev in več deset tisoč podjetij. Nakazila so lani res dosegla vrednost 1,6 milijarde evrov, toda nič še ne vemo o tem, koliko jih je davčna uprava prepoznala kot nakazila, ki so služila davčni utaji.
Slovenski rezidenti imajo pravico imeti račune v tujini in poslovati v davčnih oazah, pravico imajo opravljati nakazila v tujino. Ceneno in populistično je torej o možnostih, ki jih državljanom in podjetjem zagotavljajo zakoni, na splošno govoriti kot o goljufiji. Poslanci imajo pravico zahtevati pojasnila, kako delujejo ustanove, ki morajo preprečevati davčne utaje in goljufije, možnost imajo zahtevati podatke, ki državljanom niso dostopni, pravico imajo predlagati nove zakone. Zakaj niso torej poslanci, ki zdaj malo prezgodaj tečejo zadnji krog, kar prepovedali slovenskim rezidentom ustanavljati sedeže v davčnih oazah in državljanom odpirati račune v tujih bankah? Morda bi morali poskusiti.
Ne verjamemo, da se bodo naročniki nakazil v tujino, ki živijo od goljufije in utaj, pustili razkazovati na javnih seznamih: našli bodo poti mimo njih (kakor jih najbrž že zdaj). »Krasno. Zdaj vemo za 9496 oseb. Prihodnje leto ne bomo vedeli za nobeno več,« je dopolnilo k zakonu komentiral bralec Delove spletne strani. Morda ne bo tako hudo, bolje zaradi objave seznama pa zagotovo tudi ne. Le poslanci so bili najbrž kar dobre volje, kako so tisti večer zašpilili svoj naporni delovni dan.
