Jezikovna pravda
Valentina Plahuta Simčič o dogajanju na Filozofski fakulteti.
Odpri galerijo
Očitno živimo v času, ko je težnja po politični hiperkoreknosti močnejša od privzgojenega spoštljivega odnosa do jezika. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubljanska filozofska fakulteta je že bila v preteklosti kotišče prevratniških idej, toda jezikovna revolucija, ki so jo zanetili v zadnjih tednih, je marsikoga osupnila. Brez širše razprave in posveta s slavistično stroko so se odločili, da bodo tri leta vsi interni dokumenti napisani v ženskem spolu, moški pa bodo v tem obdobju le opomba pod črto. Tako rokohitrsko odločitev, s katero naj bi iz jezika izgnali patriarhat, so sprejeli v jezikovnem okolju, kjer smo vajeni strahovlade slovničnih pravil in kjer imamo svoj jezik za svetinjo, za katero je nekoč tekla kri. Očitno živimo v času, ko je težnja po politični hiperkorektnosti močnejša od privzgojenega spoštljivega odnosa do jezika.
Kako natančno se bo novo pravilo uresničevalo v praksi, si je težko predstavljati, zato so se seveda pojavile špekulacije o »Janezih Novakih, študentkah slovenščine«, »Romanih Kuharjih, dekanjah fakultete« in podobno, vse skupaj pa je dalo ljudskemu glasu ideje za neskončno veliko neslanih šal vseh vrst. Dekan je sicer zanikal, da bo šla zadeva tako daleč, da bi moškim pripenjali ženske nazive. Kako daleč bo šla, bomo zares lahko vedeli šele, ko bomo videli kak na novo napisan interni dokument fakultete.
Kratek sklep senata FF, ki nosi zaporedno številko 41 in oznanja novo jezikovno politiko fakultete, je takoj odprl več front, med katerimi so najopaznejše jezikoslovna, ideološka in »življenjska«. Jezikoslovci neutrudno dokazujejo, da je rešitev neustrezna, saj preveč radikalno posega v samo strukturo slovenskega jezika – moški slovnični spol je namreč v slovenščini nezaznamovan, torej uporaben za označevanje žensk in moških; na ideološki fronti se je odprla delitev na konservativce in progresivne aktiviste; na »pragmatični« pa poteka boj med tistimi, ki menijo, da bo ta sprememba govorce tako zmedla, da ne bodo več vedeli, o čem govorijo, in tistimi, ki menijo, da ne smemo biti malenkostni, ko imamo pred sabo svetel cilj večje enakopravnosti.
Mnenja so tako različna in razgreta, da se zlahka sprevržejo v diskreditacije, kar se je menda dogajalo tudi na seji senata FF v sredo. Poleg tega gre za tematiko, v katero se poleg vprašanja enakopravnosti spolov mešajo še vprašanja pravic istospolno usmerjenih, pravic transseksualcev, #MeToo gibanje, pravica do splava, volitve in tako naprej. Tem je toliko, da se lahko začne izgubljati fokus, kar za družbeno razpravo o nekem problemu ni dobro.
Razgreto dogajanje v medijih in na družabnih omrežjih bi moralo biti opozorilo, da morajo biti vsi posegi v jezik premišljeni, življenjski ter vsaj delno konsenzualni, ne pa demonstrativna gesta, ki povzroča občutek, da je jezikovna samovolja dovoljena ali celo zaželena. Samo pobudo za spolno vključujočo rabo jezika na filozofski fakulteti velja sicer podpreti, izvedbo pa nekoliko manj.
Kako natančno se bo novo pravilo uresničevalo v praksi, si je težko predstavljati, zato so se seveda pojavile špekulacije o »Janezih Novakih, študentkah slovenščine«, »Romanih Kuharjih, dekanjah fakultete« in podobno, vse skupaj pa je dalo ljudskemu glasu ideje za neskončno veliko neslanih šal vseh vrst. Dekan je sicer zanikal, da bo šla zadeva tako daleč, da bi moškim pripenjali ženske nazive. Kako daleč bo šla, bomo zares lahko vedeli šele, ko bomo videli kak na novo napisan interni dokument fakultete.
Kratek sklep senata FF, ki nosi zaporedno številko 41 in oznanja novo jezikovno politiko fakultete, je takoj odprl več front, med katerimi so najopaznejše jezikoslovna, ideološka in »življenjska«. Jezikoslovci neutrudno dokazujejo, da je rešitev neustrezna, saj preveč radikalno posega v samo strukturo slovenskega jezika – moški slovnični spol je namreč v slovenščini nezaznamovan, torej uporaben za označevanje žensk in moških; na ideološki fronti se je odprla delitev na konservativce in progresivne aktiviste; na »pragmatični« pa poteka boj med tistimi, ki menijo, da bo ta sprememba govorce tako zmedla, da ne bodo več vedeli, o čem govorijo, in tistimi, ki menijo, da ne smemo biti malenkostni, ko imamo pred sabo svetel cilj večje enakopravnosti.
Mnenja so tako različna in razgreta, da se zlahka sprevržejo v diskreditacije, kar se je menda dogajalo tudi na seji senata FF v sredo. Poleg tega gre za tematiko, v katero se poleg vprašanja enakopravnosti spolov mešajo še vprašanja pravic istospolno usmerjenih, pravic transseksualcev, #MeToo gibanje, pravica do splava, volitve in tako naprej. Tem je toliko, da se lahko začne izgubljati fokus, kar za družbeno razpravo o nekem problemu ni dobro.
Razgreto dogajanje v medijih in na družabnih omrežjih bi moralo biti opozorilo, da morajo biti vsi posegi v jezik premišljeni, življenjski ter vsaj delno konsenzualni, ne pa demonstrativna gesta, ki povzroča občutek, da je jezikovna samovolja dovoljena ali celo zaželena. Samo pobudo za spolno vključujočo rabo jezika na filozofski fakulteti velja sicer podpreti, izvedbo pa nekoliko manj.
