Tiskane izdaje
Včasih lahko manjši incident prodre skozi temo in razkrije strašljivo podobo. To se je zgodilo prejšnjo nedeljo v Beeršebi, glavnem mestu regije Negev. Slika je bila resnično strašljiva.
Incident se je začel kot eden od vsakdanjih napadov, kakršnih smo se zadnje tedne že navadili. Nekateri jim pravijo »tretja intifada«, drugi govorijo o »valu terorizma«, spet tretji so zadovoljni s »stopnjevanjem napetosti«. Gre za novo stopnjo starega konflikta. Njen simbol je osamljen Palestinec ali Palestinka z nožem v roki − ne glede na to, ali prihaja iz Vzhodnega Jeruzalema, z Zahodnega brega ali iz ožjega Izraela. Povezan ni z nobeno palestinsko stranko. Pred dejanjem ni imel napadalec nobenih dokazanih stikov s katero od oboroženih skupin. Izraelska varnostna služba nima o napadalcu ali napadalki prav nobenih podatkov, zato ne more preprečiti takšnih dejanj. Bodoči šahid se nekega dne prebudi, začuti, da je nastopil pravi čas, zgrabi velik kuhinjski nož, odide v judovsko četrt in zabode najbližjega izraelskega Juda, najraje vojaka. Toda če ne najde nobenega vojaka, zabode katerega koli judovskega civilista, moškega, žensko ali celo otroka. Napadalec dobro ve, da ga bodo verjetno takoj zatem ubili. Rad bi postal šahid − mučenec oziroma dobesedno »pričevalec vere«. Med prejšnjimi intifadami so bili napadalci večinoma člani organizacij ali celic. V te celice se je vedno uspelo včlaniti tudi plačanim izdajalcem in skoraj vse storilce so prej ali slej ujeli. Veliko takšnih dejanj so preprečili. Sedanji napadi so drugačni. Zanje se odločajo osamljeni posamezniki, zato jih vohuni ne morejo odkriti in dejanj ni mogoče vnaprej preprečiti. Zgodijo se lahko kjer koli − v Jeruzalemu, na drugih zasedenih območjih ali v središču ožjega Izraela. Kjer koli lahko zabodejo katerega koli Izraelca.
Za popolno sliko moramo dodati še skupine palestinskih mladostnikov in otrok, ki ob avtocestah mečejo kamenje. Skupine nastajajo nepričakovano in spontano, njihovi člani so večinoma krajevni najstniki, ki mečejo kamenje in zažigalne bombe na mimo vozeče avtomobile − najprej se seveda prepričajo, da so v njih judovski Izraelci. Pogosto se jim pridružijo otroci, ki bi radi dokazali, da so pogumni in vdani Alahu. Eden od ujetih metalcev kamenja je bil star 13 let. Zaradi napadov s kamenjem vozniki včasih umrejo, ker izgubijo nadzor nad svojim avtomobilom. Vojska se odzove s solzilcem, gumijastimi naboji (ki so izjemno boleči, vendar redkokdaj koga ubijejo) in pravimi kroglami.
Napadi, ki jih še niso dokončno poimenovali, so se začeli pred nekaj tedni v Vzhodnem Jeruzalemu. Kot ponavadi, bi lahko dodali. Središče arabskega starega mesta je svet prostor, ki mu Judje pravijo »Tempeljski grič«, Arabci pa »Haram al Šarif« − sveto svetišče. Tu so nekoč stali starodavni judovski templji.
Potem ko so pred približno 1945 leti Rimljani porušili drugi tempelj, so kraj oskrunili kristjani, ki so ga spremenili v gnojišče. Ko so ga leta 635 zasedli muslimani, je humani kalif Omar ukazal, naj kraj očistijo. Zgradili so dve muslimanski sveti zgradbi − čudovito Kupolo na skali s svojo pozornost vzbujajočo zlato kupolo in še svetejšo mošejo Al Aksa, tretjo najsvetejšo mošejo v islamu.
Če bi kdo rad povzročil težave, je tu pravi kraj za to. Vzkliki, da je Al Aksa v nevarnosti, razvnamejo prav vse Palestince in vse muslimane po vsem svetu. Vznemirijo tako zmerno verne muslimane (kakršnih je večina Arabcev) kot verske fanatike. So poziv k orožju in samožrtvovanju. To se je v preteklosti že večkrat zgodilo. Tragični »dogodki« iz leta 1929, ko so pomorili starodavno judovsko skupnost v Hebronu, so se začeli po judovski provokaciji ob Zahodnem zidu, delu zidu okoli griča. Druga intifada se je začela, ker je Ariel Šaron vodil provokativne demonstracije na griču z izrecnim dovoljenjem Ehuda Baraka, tedanjega premiera iz laburistične stranke.
Sedanje težave so se začele, potem ko so Tempeljski grič obiskali judovski voditelji skrajne desnice, med drugim minister in člani kneseta. Tega pravzaprav nihče ne prepoveduje (razen ortodoksnih judovskih zakonov, saj navadni Judje ne smejo hoditi po kraju, kjer je nekoč stalo presveto). Grič je izjemno pomembna turistična znamenitost. Tu razmere urejajo tako, da se upošteva nekakšno nespremenjeno dosedanje stanje. Ko je leta 1967 med šestdnevno vojno izraelska vojska zasedla Vzhodni Jeruzalem, so se odločili, da bodo ograjen prostor Tempeljskega griča upravljali muslimani pod jordansko sodno oblastjo, čeprav mu pravzaprav vladajo Izraelci. (Zakaj jordansko? Ker se Izrael ni strinjal s palestinsko sodno oblastjo). Judje so lahko vstopili v ograjen prostor, vendar tam niso smeli moliti.
Benjamin Netanjahu trdi, da dogovor o nespremenjenem dosedanjem stanju ni bil kršen. Toda pred kratkim so skupine fanatičnih desničarskih Izraelcev vstopile v ograjen prostor, ki ga varuje izraelska policija, in tam začele moliti. Za muslimane je to pomenilo kršitev dogovora o nespremenjenem dosedanjem stanju. Poleg tega so mediji veliko poročali o judovskih skupinah, ki se pripravljajo na ponovno gradnjo judovskega templja, potem ko bi uničili muslimanska svetišča. Fanatiki pripravljajo oblačila in orodje, ki ga predpisuje Biblija.
V normalnem času in na normalnem kraju bi se lahko o vsem mirno pogovorili. Toda tega ni mogoče storiti na Tempeljskem griču in ne zdaj, ko judovski naseljenci začenjajo utrjevati svoj položaj v arabskih vaseh okoli svetišč. Na vseh zasedenih ozemljih in med arabskimi državljani Izraela je bilo slišati klic: sveti kraji so v nevarnosti. Izraelski voditelji so kričali nazaj, da je vse skupaj navadna laž. Mladi Palestinci so zgrabili nože in začeli napadati Izraelce, čeprav so se zavedali, da jih bodo verjetno takoj zatem ustrelili. Izraelski voditelji so pozvali judovske državljane, naj s sabo nenehno nosijo orožje in takoj začnejo streljati, ko opazijo napad. Zdaj se vsak dan zgodi več takšnih incidentov. Ta mesec je bilo ubitih že 8 Judov ter 18 osumljencev in 20 drugih Palestincev. Takšno je ozadje nasilja v Beeršebi.
Zgodilo se je na glavni avtobusni postaji prestolnice sredi puščave − mesta, v katerem živi približno 250.000 večinoma orientalskih Judov in ki ga obkrožajo številna manjša beduinska mestna območja in tabori. V incidentu nastopajo tri osebe. Prvi je bil 19-letni vojak Omri Levi. Izstopil je iz avtobusa in vstopil v veliko stavbo postaje, nato pa ga je ubil arabski napadalec, ki je zgrabil svoje orožje. Zelo malo vemo o vojaku, pravzaprav samo to, da je bil videti simpatičen 19-letnik. Druga oseba je bil napadalec, 21-letni Mohamed al Okbi. Na presenečenje vseh je bil beduin iz okolice mesta in ni še nikoli imel nikakršnih težav z oblastjo. To je bilo presenetljivo zato, ker se številni beduini javljajo v izraelsko vojsko, služijo v policiji ali študirajo na univerzi v Beeršebi. Toda to ne vpliva na izraelsko vlado, ki poskuša odvzeti zemljo plemenom in jih preseliti v prenaseljena majhna mestna območja. Nihče ne ve, zakaj se je fant iz puščave zjutraj tega dne odločil, da bo postal šahid in se odpravil na ubijalski pohod. Njegova širša družina je bila videti prav tako zbegana kakor vsi drugi. Verjetno je postal zelo veren in se odzval na incidente, povezane z mošejo Al Aksa. Poleg tega so ga tako kakor vse beduine v Negevu gotovo vznemirila prizadevanja vlade, ki jih poskuša razlastiti. Zato je začel streljati na mimoidoče − ali s svojo pištolo ali z orožjem, ki ga je vzel vojaku. Potem ko sem prebral več deset tisoč besed, še vedno nisem čisto prepričan.
Toda oseba, ki je pritegnila največ pozornosti, ni bila ne vojak ne napadalec, ampak tretja žrtev. Ime mu je bilo Haftom Zarhim, bil je 29-letni begunec iz Eritreje − eden od približno 50.000 Afričanov, ki so nezakonito prestopili mejo in vstopili v Negev. Bil je popolnoma nedolžen. Čisto po naključju je vstopil v stavbo za napadalcem, zato so ga mimoidoči zamenjali za sostorilca. Ni bil namreč judovskega videza. Bil je ustreljen in ranjen. Medtem ko je ležal na tleh in nemočno krvavel, ga je množica obkrožila in začela brcati z vseh strani, več udarcev je dobil tudi v glavo. V bolnišnico so ga pripeljali mrtvega. Prizor je veselo fotografiral eden od očividcev s svojim pametnim telefonom, posnetek pa so predvajali na vseh televizijskih novicah.
O tem ne more biti dvoma: to je bil kratko malo krut rasistični incident. Barbarsko ravnanje razburjene drhali z ranjenimi palestinskimi napadalci je nekako še mogoče razumeti − takšnega ravnanja sicer ni mogoče upravičiti ali ga oprostiti, vendar ga lahko vsaj razumemo. Gre za konflikt, ki traja že več kakor 130 let, na obeh straneh pa že več generacij vzgajajo v medsebojnem sovraštvu.
Kaj pa prosilci za azil? Njih skoraj vsi sovražijo. Zakaj? Samo zato, ker so tujci in niso Judje. Celo barva njihove kože ne more popolnoma pojasniti takšnega početja, saj imamo navsezadnje kar precej temnopoltih etiopskih Judov, ki jih sprejemamo kot »naše«.
Grozljiv linč umirajočega Haftoma je bilo skrajno grdo in vsega zaničevanja vredno dejanje. Zaradi njega bi lahko začeli obupavati nad Izraelom − če ne bi bilo nekega anonimnega očividca srednjih let, ki se je vrnil na prizorišče dva dni po dogodku in obnovil celotno zgodbo za televizijo, hkrati pa skozi solze priznal, da vse od takrat ni mogel zaspati.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
