Junckerjeva nova doba

Ko bodo novoizvoljeni evropski poslanci prišli v Strasbourg in jutri prvič sedli v klopi evropskega parlamenta, bodo imeli še več vzrokov za samozavest. Z razpletom vrha EU se je po večtedenskih zapletih izpolnila njihova zahteva: predsednik evropske komisije mora postati Jean-Claude Juncker, vodilni kandidat strankarske družine, ki je na volitvah osvojila največ poslanskih sedežev. Tako je parlament, ki se skozi vso zgodovino evropskega povezovanja bojuje za večjo moč in vpliv, dosegel še eno zmago.

Da je takšen razplet res okrepil demokratičnost, ki je na ravni EU vsaj pomanjkljiva, je še pretirana napoved. Prihodnji predsednik komisije Juncker je bil sicer res ponujen volivcem kot kandidat za prvega človeka v bruseljski palači Berlaymont, toda odločanje ni zaznamovala razprava o njem ali njegovem programu, saj so volitve potekale po starem vzorcu – izbiranju med domačimi strankami. Poleg tega se sama narava dela Unije, v kateri so ključne odločitve sprejete za trdno zaprtimi vrati, ne bo spremenila. Čeprav je parlament v bitki med evropskimi institucijami in s skoraj vsemogočnimi voditelji članic z (ne najbolj posrečenim) modelom spitzenkandidatov dosegel nezanemarljiv uspeh, bo Juncker moral delovati v okolju, v katerem nima veliko manevrskega prostora. Voditelji članic so že tako spisali nekakšen program njegovega dela, razglašen za strateško agendo, v katerem so prvič zakoličene smeri razvoja EU v prihodnjih letih. Tudi njegov vpliv na izbor drugih ključnih ljudi v bruseljskem aparatu bo omejen.

Dolgoletne izkušnje na evropskem odru so njegova velika prednost. Čeprav kot politik (pre)pogosto deluje ležerno in šaljivo, je na čelu evrske skupine v najhujših dneh in nočeh dolžniške krize moral kovati za vse sprejemljive kompromise. To, da je že tretji politik iz Luksemburga na čelu ključne bruseljske institucije, kaže na pomen Velikega vojvodstva pri dolgotrajnem in napornem doseganju soglasja med dvema njegovima velikima sosedama, Nemčijo in Francijo, kot članicama, brez katerih se v EU ne more premakniti nič.

Juncker, kot zagovornik poglabljanja evropskega povezovanja, bo v prihodnjih letih moral pred očmi imeti še interese Britanije. Obračun na vrhu, na katerem je britanski premier David Cameron ostal izoliran, je že nakazal dramo, povezano s prihodnostjo Otoka v EU. Zlasti za nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je po liberalni gospodarski filozofiji, naklonjenosti svobodni trgovini in zavračanju centralizacije birokratske moči v Bruslju blizu Cameronu, je obstanek Britanije v Uniji vodilni motiv.

Na drugi strani bo naveza Italije in Francije z argumentacijo o več investicijah in drugih spodbudah rasti poskušala spodkopati dogmo severa o urejenih javnih financah in reformah kot najboljši poti za zdravo okrevanje. Unija dobiva novo vodstvo v dinamičnih in čedalje bolj negotovih časih hitro razvijajočega se sveta 21. stoletja, v katerem Evropa še išče svoj prostor. To spremlja negotovost glede Rusije, dramatična energetska vprašanja, krepitev nesoglasij znotraj Unije. Zagotovo se v Bruslju ne začenja le kadrovska nova doba.