Kadrovanje

Kadrovanje je eden večjih problemov v državi. Najprej je tu seveda politično kadrovanje, ki se dogaja ves čas; podtalni dogovori, prerazporejanje politične in ekonomske moči, pretakanje denarja, lobiranje, omrežja. Četudi mediji in javnost z vsemi argumenti nasprotujejo nesporno političnemu ali napačnemu kadrovanju, se ne zgodi nič. Kariera se ne zamaje nikomur. Ignoranca odločevalcev je popolna. Javno mnenje nič več ne šteje.

Pojdimo naprej. Javna skrivnost je, da so v podjetjih, predvsem tistih v državni lasti, »parkirani« posamezniki z dobrimi plačami, ki jim sploh ni treba delati in ki tam niso zaradi svojih sposobnosti ali znanja, temveč zato, ker so ostali od nekdanjih vlad – levi in desni, ker so z nekom pomembnim v sorodu, ker je nekdo z njihovo zaposlitvijo nekomu drugemu vrnil uslugo, zato da so tiho ali zaradi starih zaslug.

Potem so tu farse z ministri. Gospa sprejme zahteven ministrski položaj, podpreta jo tako premierka kot vlada, a izbranka si čez nekaj tednov premisli in spozna, da nalogi ni kos. Neki drug minister spet razmišlja o tem, da bi zapustil svojo službo in morda raje kandidiral za evropskega poslanca: plača je veliko boljša, življenje udobnejše, da ne rečemo svetovljansko. Kot da bi kirurg sredi operacije srca pustil bolnika na operacijski mizi in odšel za direktorja prestižnega zdravilišča. Kandidati za ministre se vedejo, kot da bi nastopali v resničnostnem šovu; radi nastopajo, radi se gledajo po televiziji, imajo svoje mnenje in potem izpadejo.

V zadnjih desetletjih so se pojavila podjetja, ki skrbijo za svetovanje pri kadrovanju na najvišja delovna mesta in močno pripomorejo k temu, da za slabo zasedene vodstvene funkcije ni nihče kriv, oziroma da nikomur ni treba prevzeti odgovornosti. Oni so preračunavali, razmišljali, tehtali, se odločili, bili plačani – in to je to.

Težava je tudi v tem, da nekatera pomembna vodstvena mesta, ki so nekoč veljala za prestižna, danes sposobnih ljudi ne zanimajo več, saj se morajo, če jih zasedejo, spopadati z okostnjaki v eni omari in političnimi botri v vseh preostalih predalih. Ali pa so bili njihovi predhodniki pri svojem delu tako zelo slabi, da so popolnoma izničili prejšnjo slavo nekega položaja. Spomnimo se samo na KPK. Kaj trenutno dogajanje pomeni za preteklost, sedanjost ali prihodnost komisije? Nič dobrega. To je pozabljena institucija.

Zaradi vseh omenjenih primerov je to odličen čas za vladanje mediokritet, ki zaradi strahu, da ne bi kdo po naključju prepoznal njihove nesposobnosti, onemogočajo prav najboljše. Evolucija se je ustavila. Družba stagnira.

Ker se makrokozmos vedno znova preslikava v mikrokozmos, je enako kakor v državi ali velikih korporacijah tudi v manjših organizacijah.

Če boste po naključju naleteli na uspešno podjetje, ki ustvarja dobiček, je inovativno in ima zadovoljne uslužbence, ki so tovarna idej, je jasno, zakaj: ker je dobro vodeno, od spodaj do vrhov. Kadrovanje sicer ni velika metafizika; stvar je zelo preprosta, gre le za pravega človeka na pravem mestu.

V knjigi Prebojniki Malcolm Gladwell analizira vprašanje, zakaj nekateri ljudje postanejo uspešni. Samo talent ni dovolj. Avtor poljudnoznanstvenih knjig ugotavlja, da mora biti vsak uspešen človek pripravljen na trdo delo. (Ni vrhunskega šahovskega mojstra, ki ni vsaj 10.000 ur igral šaha, kar je približno deset let truda in prizadevanj.) Veliko je odvisno od sreče: to, da je nekdo v pravem trenutku na pravem mestu. Pomembno je okolje, kultura, ki spodbuja ideje in nagrajuje najboljše, ne pa da se jih boji. Še pomembnejši so ljudje, ki sposobnim dajo priložnosti, ki poslušajo njihove ideje in jih pomagajo uresničevati. Ljudje na položajih. Izjemen, talentiran ali sposoben posameznik se dandanes, kot ugotavlja Gladwell, ne more več prebiti sam. Zato je primerno okolje tako zelo bistveno in zato toliko spodobnih mladih odhaja iz države.

Moram se torej popraviti; kadrovanje ni ena največjih težav v državi, po mojem je to največja težava. Če imaš prave ljudi na vodilnih mestih – fanatično predane svojemu delu, stroge in poštene –, ne more biti korupcije, napačne odločitve so hitro popravljene, vizije so jasne, dejanja tudi, motivacija je velika. Kolektiv je predan, povezan, angažiran. Rezultati so presežki.

Samo takrat lahko drži misel pesnika Kahlila Gibrana: »Delo je ljubezen, ki je postala vidna.«