Kaj bi si želel?

Danes slavimo stoletnika. Po dolgem času smo učakali velik javni dogodek, ki ni obremenjen s političnim prepirom ali s katero od gospodarskih polomij, pač pa gre za poklon človeku, ki si pozornosti države in državljanov ne zasluži le zato, ker premore izjemno dolgoživost, ampak predvsem zato, ker se velikost njegove etične udeležbe v zgodovini lahko meri z velikostjo enega celega napornega stoletja.

Recimo, da svet dandanes premore še nekaj modrecev stoletnega formata. A prav gotovo nikogar drugega, ki bi tako kot Pahor poosebljal slovensko zgodbo 20. stoletja. Usoda, enako nesrečna kot srečna, ga je, Tržačana, postavila na zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja, v predvojni italijanski fašizem, ki je slovenstvu stregel po življenju, in na povojno prijaznejšo stran železne zavese, od koder je bil pogled proti slovenskemu središču najprej neprizanesljivo kritičen, po osamosvojitvi pa je postal neizprosen. Pred tremi leti je na eni od njemu posvečenih slovesnosti v Cankarjevem domu dejal, da bi bil zares srečen šele, ko bi Slovenci tako velik interes kot zanj kazali tudi za manjšino, ki ji pripada.

Pahor zadnjih deset let, kar uživa srednjeevropsko pisateljsko in pričevanjsko slavo – ta pozni status moralne avtoritete, ovenčane s predlogom za Nobelovo nagrado, je seveda fenomen sam po sebi –, pripoveduje Italijanom, kako je njihov fašizem poškodoval Slovence, o čemer sedanje generacije tam ne vedo ničesar, Slovencem pa, kako je njihova brezbrižnost do manjšine pogubna. Informacije govorijo o tem, da so ga Italijani vsaj slišali, na naši strani še ne. Pahor ni profet in ne svetnik, toda dejstvo je, da se bomo danes in nocoj sončili v njegovi slavi, on pa bo čakal, da spoznamo, kar je spoznal on. Dokler bo živ.