Tiskane izdaje
Referendum o drugem tiru je zagnal politični stroj in od trenutka, ko se je v njegovo podporo dejavno vključila politična desnica, bo težko presojo izmakniti pregretim interpretacijam in objektivnim argumentom. Toda politični vidik tirnega projekta in posledičnega referenduma spremljajo tudi drugi vidiki, ki pa so javnosti, ki utegne referendumsko odločati, manj znani. Že v samem političnem delu zgodbe tičijo težko razumljiva protislovja. Če vemo, da se je za poslovno sodelovanje v obliki zasebnega partnerstva pri gradnji drugega tira za sodelovanje s slovensko zavzela madžarska vlada, je protislovje očitno. Viktor Orbán, predsednik madžarske vlade, ni le politični partner, temveč menda osebni prijatelj Janeza Janše, toda zadnji je svoj politični vpliv zastavil proti projektu in za referendum. Sodelovanje Orbána s Cerarjem in Janševo rušenje Cerarja v sicer potrebnem projektu je za opazovalca, ki bi rad razumel referendum, prvi trdi oreh.
Drugi je strokovne narave, in to dvakrat. V prvi varianti, ki jo zagovarja Jože Duhovnik, sam osebno in poslovno zainteresiran za projekt, bi proga lahko tekla drugače – pravi, da bistveno ceneje in racionalneje. Njegovo sporočilo je jasno: vlada z nepremišljeno projektno in finančno konstrukcijo trati davkoplačevalski denar, njegov projekt odgovarja na vsa vprašanja te vrste. Toda njegovi kritiki trdijo, da je alternativni projekt zakasnjen, nedodelan in ga ni mogoče spraviti v predvidene časovnice.
V drugi varianti strokovne kritike, za katero so menda uveljavljena imena s tega področja, pa gre za očitke, da je finančna struktura projekta po segmentih neadekvatna, slabo izračunana in nedomišljena. Med te kritike spada tudi ekonomist Jože P. Damijan, ki, se zdi, noče biti v nobeni politični agendi ali kombinaciji, pa tudi drugi strokovnjaki gradbene stroke, ki pa so objektivno gledano delno v pogodbenem odnosu s krogi, ki bi pri projektu lahko imeli poslovni interes.
Naslednji del zmešnjave sestavljajo lokalni in drugi parcialni interesi, od interesov izvajalcev ali potencialnih izvajalcev do interesov lokalnih političnih elit, posebno v Kopru, kjer leži luka, ki je pravzaprav osrednji motiv, včasih pa alibi za gradnjo drugega tira. Argument koprskega župana Borisa Popoviča je bil najprej podoben kot predlagatelja referenduma Vilija Kovačiča: ne potrebujemo nobenih Madžarov in nobene EU, Slovenija to lahko zgradi po precej nižji ceni sama, in to na račun »zmanjšanja korupcijskih tveganj«. Popovičeva preklicana stava, da drugi tir lahko zgradimo po bistveno nižji ceni, ter Kovačičeva in Duhovnikova še veljavna stava, ki v enačbo pripelje argument korupcije, je seveda populistično privlačna. Ko se iz enačbe briše participacija EU (več sto milijonov evrov), ostane vprašanje, katera cena projekta je prava, da še zagotovi najboljši finančni izid.
Toda na koncu obstanemo pri politično-populističnem argumentu, kajti referendum je po novem predvsem to. Referendum že sporoča, da na koncu prave razprave ne bo, kot je do zdaj očitno tudi ni bilo, temveč bo v ospredje stopil politični interes opozicije. Volitve se bližajo.
