Kaj sporočajo

Recimo, da zaradi aktualnih dogodkov dolgujemo političnim procesom nekaj pozornosti. Julija 1947 se je začel t. i. Nagodetov proces proti slovenskim liberalcem, ki so simpatizirali z (zahodno) parlamentarno demokracijo. Revolucionarna oblast je na ciničen način upoštevala njihovo demokratično voljo in v montirani proces vključila široke ljudske množice. Tožilci in sodniki so z vnaprej znanim izidom tožili in sodili v imenu ljudstva, ljudstvo pa je sodno farso poslušalo prek velikih lijakastih zvočnikov, ki so bili »ljudem v poduk« (nekaterim v strah, drugim v razvedrilo) postavljeni po okoliških ulicah.

V zadevi Patria je zgodba ironično obrnjena. Imamo ustavno demokracijo, od zakonodajne in izvršne ločeno sodno vejo oblasti, ki sodne dvorane noče prestaviti na ulico. Imamo pa tudi obtožence, med njimi aktivnega politika, izvoljenega predstavnika ljudstva, ki zahteva, da se ljudstvo spet preseli v sodno dvorano, če ne drugače, pa prek mobitelov, iPadov in podobnih elektronskih naprav. Razlog: ljudstvo naj bi bilo tisto, ki deli pravico, saj je sodišče ni zmožno zagotoviti.

Ker so spletni portali brez dovoljenja res neposredno »prenašali« proces, je sodnica Barbara Klajnšek te naprave dala odstraniti iz dvorane. Pri Janši si je prislužila opazko, da je »slovensko sodstvo na predmoderni ravni«. In res, postavlja se vprašanje, zakaj »javna obravnava« ne bi mogla biti še bolj javna. A postavlja se tudi protivprašanje: Zakaj pa bi sodišče ravnalo drugače, kakor ravna pri drugih smrtnikih in državljanih? Če bi ustreglo takšni politični zahtevi, bi vendar res postavilo pogoje za politični proces!

Obstajajo torej argumenti »pro« in »contra« neposrednim prenosom iz procesne dvorane in v obeh primerih bi lahko našli utemeljitev. Poleg tega zadeve v vsakem primeru pridejo v javnost. Domnevni udeleženci korupcije so v poslu s Patrio domnevno storili vse, da bi svoja dejanja prikrili javnosti (domači in tuji), pa so jih dogodki kljub temu zvlekli pod reflektorje javnosti. Zakaj se posli z javnim denarjem niso že v temelju začeli transparentno in pred očmi javnosti, pa ta ne bi bila potrebna niti pri sojenju domnevnim storilcem?

Obrnjen primer pozornosti slovenske javnosti je Wikileaks. Vsak novinar, ki je bil kdaj na službenem pogovoru na ameriški ambasadi v Ljubljani, se spominja, kako je v preddverju moral oddati »orožje«: mobitel in druge elektronske naprave, s katerimi bi se lahko prisluškovalo. Kljub temu javnost na »wikilieaksih« lahko bere zaupne, nadvse poučne in zanimive depeše o pogovorih, stališčih slovenskih politikov, celo pikantne podrobnosti in stališča do posla s Patrio se najdejo med njimi. Nauk teh dveh narobe obrnjenih logik bi bil lahko podoben, če ne enak: kakor koli že počneš, kar pomembnega počneš, na koncu to pristane v očeh javnosti. V čem je torej problem?

Med »ulično javnim« Nagodetovim procesom in tem v zadevi Patria ni razlike v zvočnikih in mobitelih (ter iPadih), temveč v demokratični legitimnosti sodišč. Politik, ki tega ne razume, ni vreden demokratične države, v kateri se je ljudem dal izvoliti. In podjetniki, ki tega ne razumejo, niso vredni poslovati s to državo, kajti gre za denar ljudi, ki plačujejo davke in želijo, da nad njimi bedi močna pravna država. Še več. Politiki, ki se po dvajsetih letih državniške demokracije v legalnem sodnem postopku sklicujejo na zaroto institucij demokracije, pravzaprav sporočajo, da vanjo v resnici nikoli niso prispeli.