Kako se rušimo

Že več kot desetletje pomemben del arhitekturne stroke opozarja na usodo tako imenovane pozne modernistične arhitekture pri nas. Večinoma gre za gradnjo, ki se je razmahnila po drugi svetovni vojni in vključuje tako stanovanjska naselja kot različne javne ustanove: od šol, vrtcev, bolnišnic do kulturnih institucij.

V nasprotju z bolj klasičnimi arhitekturnimi stavbami, za katere se zdi, da so že zaradi svoje častitljive starosti avtomatično upravičene do institucionalne zaščite, je odnos do novejše dediščine pogosto zaničevalen.

Večina se ne zaveda, da je Slovenija v času – ko je marsikje v tujini (in ne le na komunističnem Vzhodu) nastajala zelo sporna gradnja – večinoma dobila estetsko in funkcionalno dovršene stavbe. Na to je med drugim lani opozoril Muzej za arhitekturo in oblikovanje z razstavo Pod skupno streho.

Devastacija stanovanjskih sosesk je danes opazna vsepovsod; lastniki imajo občutek, da lahko s svojo nepremičnino počnejo karkoli: jo dozidavajo in obnavljajo po svoje – ne glede na zakonske omejitve, avtorske pravice in arhitekturne standarde. Država je predvsem z nedelovanjem takšno prakso spodbujala.

Še več, pogosto so na udaru tudi stavbe in objekti, ki so vsaj posredno v državni lasti. Zadnji tak primer je načrtovana dograditev izolske bolnišnice. Pri prenovi so investitor ministrstvo za zdravje, direktor bolnišnice in projektantka prizidka mnenje stroke in samega avtorja bolnišnice Stanka Kristla, starosto slovenskega modernizma, povsem obšli.

Če vemo, da je Kristl za svoj arhitekturni opus prejel priznanja v tujini, doma dobil Prešernovo nagrado in je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se zdi položaj še bolj absurden. Država mu daje visoka priznanja, potem pa pripomore k devastaciji dela, za katerega je bil nagrajen.

Predstavnikom stroke se zdi ob vseh bolečih primerih pomembno izvzeti tiste lastnike, ki svoje lokale preuredijo skladno z osnovno arhitekturno idejo in standardi. Izpostavljajo, denimo, tajsko restavracijo poleg Maxi marketa in trgovino z notranjo opremo v Ferentovem vrtu v Ljubljani – v obeh primerih so lastniki ohranili integriteto arhitekture in jo napolnili z novo vsebino.

Je usoda modernistične arhitekture nazadnje odvisna zgolj od ozaveščenosti redkih posameznikov? V primerih, ko lastniki nepremičnin s prenovami kršijo zakon, bi država že po dosedanji zakonodaji lahko uveljavljala strožji nadzor in jih kaznovala. Seveda bi se potem znašla pred novim absurdom, ko bi morala kaznovati tudi sebe.

Najbolj boleče je nazadnje državno pomanjkanje občutka, da sta arhitektura in kakovostno oblikovani prostor le najbolj materialni izraz javnega življenja in moči duha neke družbe. Ko država omogoča ali izvaja devastacijo sodobne arhitekture, uničuje prav javno dobro – s tem pa tudi smisel lastnega obstoja.