Tiskane izdaje
Prav neverjetno je, s káko hitrostjo se menja kontekst, iz katerega se je pred dvajsetimi leti v slovenski državi spočel dan reformacije. Ena od družbenih tradicij pri nas, ki ni katoliška, težko pa bi rekli tudi, da je protestantska (evangeličanska), se je vedno hotela poganjati z gorivom svobodomiselstva. To je bilo meščansko gibanje iz časa med obema svetovnima vojnama, po drugi pa je to miselnost prevzela in nekako v podpalubje države deponirana intelektualna elita, kolikor ji je takrat novi politični sistem pustil dihati. Vsekakor je hotel od tega profitirati in tu ali tam mu je tudi uspelo. Svobodomiselstvo je po Evropi v sodelovanju z razsvetljenstvom in protestantizmom privedlo do moderne države. V Sloveniji to zdaj imamo in komaj smo se dokopali do nje, že je v velikih in le težko premagljivih težavah.
Kdo, če ne spet Ulrich Beck, je imel prav, ko je zapisal, da je bila religija v svoji reformacijski razsežnosti sotvorec moderne. Šlo je tudi za modernizacijo religije tistega časa, ponekod v Evropi za pomik od katolicizma k protestantizmu, v Sloveniji pa prav narobe. Nacionalizacija religije je v 19. stoletju pri nas uspela katoliški cerkvi, in ne protestantski, in s tem je zadnji nemara naredila največjo uslugo, kajti oženje vere proti nacionalnemu načelu, se je v pol stoletja povsem jasno izkazalo, je v popolnem nasprotju s krščanskim univerzalizmom.
Malo smo obrnili zgodovino
Do pred nekaj let, točneje do začetka krize 2008, se pri nas morda nismo zavedali pomembnosti tega protislovja. Katoliška cerkev, pravi Beck, se je v stoletjih navzela nekakšne zgodovinske filozofije izgube. Bojevala se je proti kapitalizmu, liberalizmu, moderni sekularni državi, demokratičnim revolucijam, socializmu, človekovim pravicam, revolucijam žensk in seksualni revoluciji, pravi, in pri tem ni nikoli zmagala. Toda od tega niso profitirale niti evangeličanske cerkve. Veliki razsvetljenski filozofi, od Immanuela Kanta do Jeana-Jacquesa Rousseauja, politični filozofi od Johna Stuarda Milla do Ernesta Gellnerja, vsi so menili, da religijske naveze lahko vodijo le v absolutizem in netoleranco. Religija je bila z najvišjega mesta razuma razglašena za zgodovinsko prevaro.
Toda tako je bilo do dvajsetega stoletja, potem so se religije začele pomikati nazaj »k sebi«: k ritualom, h karitativnemu delu, k solidarnostnim omrežjem, k civilnim socialnim skupinam – vsaj to je v najboljši meri veljalo za nemški kulturni protestantizem in reformno judovstvo.
Dvajseto stoletje v Sloveniji dobro poznamo z druge strani. Začelo se je s politično premočjo Katoliške cerkve, tudi končalo se je tako, vsaj na kapitalski in zemljeposestni ravni. Protestantizem tu ni imel besede, ampak je bil vodilni alibični lik protiklerikalne, protikatoliške, a še vedno nacional(istič)ne politike prav protestantski superintendent Primož Trubar. Tega velikega reformatorja se ne povezuje toliko z razpiranjem vrat občemu humanizmu kot z nacionalnim ozaveščanjem skozi orodje narodnega jezika. To pa je ravno štafetna palica, ki jo je v drugi polovici devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja protestantizmu iz rok vzel politični katolicizem, temu pa vse do samostojne Slovenije ateistični komunizem. Končno je v samostojni Sloveniji palica pristala v militantnih rokah laične desnice, ki se je takoj na to pod težo ekonomske krize, globalizacije in narcisistične kulture sesedla vase. Tako smo tu, pred dnevom reformacije 2013.
Po poplavi golobi miru
Ta mesec se je zgodilo nekaj, kar bi bilo v tradicionalni katoliški Sloveniji povsem nemogoče. Da bi se izognili davkov na nepremičnine pri sakralnih objektih so skupaj stopile dotlej nekompatibilne religije, ki so se povezale v koalicijo svêta krščanskih cerkva. V njej se je (z)našla tudi Islamska skupnost v Sloveniji, ki s krščanstvom nima dosti skupnega. Kaj se je zgodilo? Religije so se v finančni stiski za hip denacionalizirale, osvobodile so se balasta, na katerem so se (vsaj v našem okolju) tradicionalno utemeljevale. Nacionalizem kot nadomestna religija polmodernih držav jih je idejno spodnesel, globalizem modernega sveta jih je spodnesel ideološko in jim zamajal sociološke temelje.
Na krilih denarne krize Cerkvam priznavanje religijske drugačnosti nenadoma ni več problem. Tako globokih reformatorskih premikov v le enem letu ni uspelo narediti nobeni ekumenski ali teoretski pobudi. Ne denar, ampak njegovo pomanjkanje, torej denar, ki ga ni, je za vero storil več kakor ustavno določilo o svobodi veroizpovedi.
Nazadnje ima spet prav Beck, ki trdi, da na koncu modernega procesa (reformacije sveta) pri religijah več ne bo moglo iti samo za resnico, ampak za veliko več, za človečnost, pravzaprav, kot bi rekel Lessing, za mir.
Za Slovenijo velja enaka resnica, kakor tista iz zgodbe o Titaniku: »podnebna katastrofa pač ni demokratična«, pravi Beck, in če je globalno reformatorsko vprašanje, kako naj dosežemo globalno pravičnost, velja v Sloveniji popolnoma enako: kako naj v slovenski državi dosežemo pravičnost? In – če smo že pri dnevu reformacije – kakšno vlogo naj pri tem v Sloveniji imajo religijski sistemi, ki so (najmanj v aktivni obliki največje Cerkve) vsekakor soodgovorni za nastalo stanje, ki ga imenujemo gospodarska kriza in kriza nacionalne identitete?
Iz cerkve v parlament
Seveda dan reformacije ne sporoča le cerkvam in religijam, ki so v njih organizirane. Navsezadnje so rôke za ta praznik v parlamentu dvignili politiki in prav na njih leži največja krivda, da so državo pripeljali pred vrata pekla. Ko so religijskega Boga poslali v muzej, ali, ko so ga kvečjemu vpregli v svoje politične načrte, so zasedli njegovo mesto in postavilo se je vprašanje, kaj je poslej ostalo od razsvetljenske moderne. Politiki so vsebinsko vse vzeli od religije in ji v slovenski državi tako ali drugače niso več pustili »priužitka«. Tega so pustili institucionalnim okostjem Cerkva, kolikor so zadovoljevala njihove in kapitalske potrebe pri moralno sprevrženih privatizacijskih procesih. Temeljnih sporočil religije pač niso razumeli, zato so jih zlahka odvrgli.
Tako smo seveda pred vrati etike in individualne odgovornosti, kar je ravno značilnost tako imenovanih protestantskih, torej reformacijskih dežel in ljudi, ki prebivajo v njih. No, za Slovenijo ne glede na uspeli Trubarjev jezikovni projekt (ta sicer ni bil njegov cilj) pač ne moremo reči, da se je v njej prijel duh individualne odgovornosti in etike. Tudi katoliško-habsburškega ni ostalo več veliko. Najhuje je celo, da zunaj profesionalnih etik v posameznih delovnih branžah niti ni videti veliko avtohtonih jeder, ki bi zapovedovale individualno etiko.
Zato je dan reformacije – še posebno letošnji – in kolikor ga je v obliki državnega praznika zapovedala država, bolj kakor verski, to praznik izgubljene identitete slovenske države oziroma praznik krize te identitete, ki sovpada z gospodarsko, moralno in družbeno krizo. Kako stati in kako obstati je dobesedno geslo, ki se je iz Trubarjevega pridigarskega besednjaka preselilo v slovenski parlament. Tam novi svečeniki slovenske nacije pretuhtavajo, kako državo izviti iz grozečega primeža evropske trojke in kako zavarovati suverenost države, ta pa je na sociološki ravni vsaj zadnjih dvesto let vrhunec reformacijskega projekta. Problem religijske duhovnosti ob tem, seveda, kot vedno, ostaja odprt. Še naprej bo imel opraviti z večnimi resnicami, ki se izmikajo dnevnim kalkulacijam in interesnim zgodbam ljudi, narodov, celo civilizacij.
Janez Markeš
