Kam bi Kemis del?

Nevarni odpadki bodo še dolgo prisotni, kljub vsem velikim besedam o krožnem gospodarstvu in izganjanju nevarnih snovi, saj te načeloma ne morejo krožiti, neusmiljeno jih je treba uničevati. To v glavnem za nas počnejo v Avstriji in za to tudi precej plačamo. Elegantno, če ne bi bilo treba imeti obratov, ki združijo majhne količine odpadkov od posameznih podjetij in komunal, nevarne odpadke ločujejo od nenevarnih in imajo na drugi strani meje prevzemnike nevarnih odpadkov.

Na Vrhniki so se soglasno odločili, da takšnega obrata nočejo več in da naj ga pristojni preselijo na ustreznejšo lokacijo. Kje bi to, po požaru in eksplozijah v Kemisu, onesnaženju zraka, tal in vode, razpadu sistema obveščanja in nezaupanju v državne ustanove, sploh lahko bilo? Glede na odzive nikjer, kjer so v bližini ljudje, voda, kmetijska zemljišča ali neokrnjena narava. Nesreča v Kemisu je povzročila škodo tudi kmetom, krma prve košnje je razglašena za kontaminirano in jo bo treba odstraniti kot, seveda, nevaren odpadek. Večletno škodo pa bodo najbrž utrpeli vsi vrhniški pridelovalci sveže ekološke zelenjave, že zaradi slabega glasu.

A bi morali biti obrati, kot je Kemis, ravno v bližini povzročiteljev odpadkov. Kdo so ti? Podjetja v 95 odstotkih. Za koga delajo? Za nas, naše potrebe in želje, torej smo povzročitelji vsi. Brez potrošnikov ni proizvodnje. Mogoče nimate denarja za dražje avtomobile, ki imajo kromirane ročaje, okrasne robove in platišča, imate pa sijalke, baterije in mobilne telefone. Gotovo uporabljate tudi nafto v različnih oblikah, od goriva in olja za avtomobil do plastike, ki ob gorenju sprošča nevarne snovi.

Dokler bodo proizvajalci prestižnih vozil zahtevali dele brez vsaj dodatka recikliranih materialov, dokler bodo imela podjetja kupe različne odpadne plastike, ki se je nikomur ne bo splačalo predelati v kaj inovativnega, ne bo nič drugače. Obsojeni smo, pravzaprav smo se sami obsodili na dolga leta nevarnih odpadkov in kemise, skupaj z nesrečami.

Državne ustanove bi morale zdaj preveriti vse obrate, ki bodo prevzemali nevarne odpadke, to bi pomenilo, da so se iz nesreče nekaj naučile. Poleg tega bi morale v okoljevarstvena dovoljenja vključiti požarno varnost, saj lahko vnetljive snovi povzročijo onesnaženje okolja večjega obsega. Ministrstvo za zdravje in njegov urad za kemikalije bi tudi lahko kaj ukrenila, ne nazadnje gre za zdravje ljudi.

Dolgoročneje pa je treba od besed k dejanjem. Podjetja zdaj že povečujejo učinkovitost, zmanjšujejo količino odpadkov in porabljene energije, saj to zmanjšuje stroške. Manjka pa podpora za zamenjavo nevarnih snovi z nenevarnimi, za novo oblikovanje, ki omogoča ponovno rabo in preprostejšo predelavo, zlasti pa podpora povezovanju, ko so odpadki enega podjetja surovina za drugo. Pa ne le za pridobivanje toplote, temveč za nove izdelke, ki so na koncu uporabe spet surovina. Takšni izdelki morajo imeti trg. In tu je veliko manevrskega prostora za prava dejanja vseh nasprotnikov kemisov.