Tiskane izdaje
Nicholas A. Christakis predava na Harvardu, James Fowler pa v San Diegu. Skupaj sta napisala knjigo Povezani (Connected). Eno od vprašanj, ki se ga lotevata, na prvi pogled zveni heretično. Zakaj bi človek sploh šel na volitve, če pa se skoraj nikoli ne zgodi, da bi o volilnem rezultatu odločal en glas razlike? Ker je razlika skoraj vedno večja od enega glasu, je torej s stališča posameznika nesmiselno in neekonomično, če se volitev udeleži. Verjetnost, da bi prav njegov glas na volitvah odločil o zmagovalcu, je namreč statistično zanemarljiva.
Avtorja knjige Povezani na heretično vprašanje ne ponudita klasičnega odgovora, torej odgovora, da se v demokraciji pač spodobi, če ljudje enkrat na štiri leta vzamejo oblast v svoje roke in kot državljani izvolijo oblast.
Postavita si podvprašanje: ali je res, da odločitev posameznika predstavlja - če zapustimo njuno državo in upoštevamo velikost Slovenije - le milijoninko volje volilnega telesa? Odgovor je presenetljiv: ko se posameznik odloči, da se bo udeležil volitev, s tem sproži valovanje odločitev tudi v svoji okolici. Ko se za udeležbo na volitvah odloči en posameznik, se bistveno zviša verjetnost, da se bodo volitev udeležili tudi ljudje iz njegove okolice. Ko se posameznik odloči, kdo je na volitvah njegov favorit, in o tem govori z ljudmi v svoji okolici, se bistveno poveča verjetnost, da se bodo tudi ljudje iz njegove okolice odločili enako. Povedano drugače: odločitev posameznika, da gre na volitve in o svojem favoritu pripoveduje ljudem iz okolice, sproži manjši plaz enakih odločitev. Odločitev dobi posnemovalce, načelo, da ima en človek le en glas, pa dobi nepričakovan pospešek.
Uspešna volilna kampanja torej ni kampanja, ki iz enega središča pošilja sporočila v okolico, ampak je uspešna tista kampanja, ki uspešno sinhronizira glasna sporočila iz središča in mikro-valovanja na »terenu«. To mikro-valovanje pa je na nek način treba sprožiti.
Kaj ima to opravka s slovenskimi volitvami? Na prvi pogled nič, v resnici pa precej. Vendar moramo pred presaditvijo Christakisove in Fowlerjeve teorije v slovensko grudo dodati še nekaj stavkov. V 22 letih parlamentarne demokracije slovensko volilno telo še ni imelo slabšega mnenja o politični eliti, kot ga ima v tem trenutku. Splošna predstava je, če nekoliko karikiram, da politično elito sestavlja trop kriminalcev, razvratnežev, ponarejevalcev, plagiatorjev, malih in velikih goljufov ter podkupljivih ali potratnih nesposobnežev, ki ne počno drugega, kot da se pričkajo. Odgovor na vprašanje, ali je predstava pravilna, pride na vrsto kdaj drugič. Pomembno je, da v volilnem telesu prevladuje predstava o izprijeni politični eliti. V središču slovenske politične kulture je prezir. Prezir do politike in prezir do politične elite.
Kaj se dogaja med volilno kampanjo? Predsednik republike, kandidat Danilo Türk, se obnaša tako, kot da je predsednik že nekaj let. V okolico pošilja signale, da pripada obstoječi politični eliti. Kandidat Milan Zver se je obnašal kot kandidat dveh strank, jedra vladne koalicije. Ni trdil, da s politično elito nima nič. Kandidat Borut Pahor pa je aktiviral zanimivo mikrovalovanje. Na terenu barva ograje, ureja pričeske, projektira, obnaša smeti, telovadi z ostarelimi, prodaja solato, popravlja avtomobile ... Je tako rekoč vse, le član sedanje politične elite ni. S politiko se sicer ukvarja. A to počne nekako tako, kot drugi delovni ljudje - zvečer, v prostem času. Čez dan trdo dela, zvečer pa zaradi obveznosti, ki so jih nepričakovano prinesle volitve, žal ne more sedeti s prijatelji in z njimi ne more goreče razpravljati o nesposobnih in sprtih politikih. V prostem času se o politiki v TV-studiu pogovarja z dvema veteranoma profesionalne politike, ki se prav tako potegujeta za predsedniško funkcijo.
