Tiskane izdaje
Izrekanje kazni vojaku Bradleyju Manningu bo očitno dolg proces, saj so danes od dvajsetih prič zaslišali le dve. In po svoje morda prav tako pomemben, kot je bilo samo sojenje. Vojaška sodnica Denise Lind je doslej naredila pomemben korak, ko je Manninga oprostila najhujše obtožbe, da je pomagal sovražniku. Zdaj ima priložnost, da z razumno kaznijo izpelje katarzo, ki bi utišala pozive k »linču izdajalca« na desnici ali po njegovi beatifikaciji med zagovorniki žvižgača.
Zagotovo se ga bomo spomnili po obsegu njegovih razkritij, nekateri so objavo tri četrt milijona dokumentov poimenovali kar industrijska. Pri tem se je spet pokazalo, da je ob razkrivanju državnih skrivnosti potrebna precejšnja modrost in previdnost, saj so v poplavi Wikileaksa na splet ušla tudi imena Afganistancev, ki so sodelovali z Američani. Menda tega (za zdaj) nihče ni plačal z življenjem.
Pomen njegovih razkritij ocenjujejo različno, od pripisovanja zaslug, da so pomagala sprožiti arabsko pomlad in pospešila ameriški odhod iz Iraka, do mnenja, da razen naslajanja nad pikantnimi diplomatskimi depešami in zgroženostjo nad krutostjo vojne niso povzročila večjih sprememb. Morda bo njegova največja zasluga spodbuda Edwardu Snowdu, da je objavil obsežen nadzorni program obveščevalnega aparata, ki se je razlezel v vse pore družbe.
Snowdnov osredotočen žvižgaški projektil po najprej na videz ravnodušnem odzivu javnosti sproža vse večji odpor do delovanja državnega velikega brata. Povzročil je odgrinjanje tančice z delovanja nadzornikov, ki so obveščevalcem avtomatično podpisovali dovoljenja za zbiranje podatkov o vseh telefonskih klicih. Politični upor v kongresu kaže, da volivci vse bolj pritiskajo na izvoljene predstavnike, kar daje upanje, da se kupčija svoboda za varnost morda ustavi.
Pred dobrima dvema letoma je predsednik ZDA Barack Obama ponosno oznanil, da je Osama bin Laden mrtev. Zdaj vemo, da bi moral dodati, »toda kljub temu njegova dediščina še naprej razžira vrednote naše družbe«. Ne samo pri očitnih stvareh, kot so vrste sezutih in napol slečenih pred letališkimi rentgeni, Amerika je po 11. septembru padla v roke glomaznega varnostnega aparata, ki mu moramo na besedo verjeti, pred čim vsem nas varuje.
V rokah tega aparata se je odvetnik za državljanske pravice, profesor ustavnega prava in borec za mir spremenil v jastreba, ki bi skoraj filmsko lahko oznanil: »Hudo se bom maščeval, s srditimi kaznimi za tiste, ki zastrupljajo moje brate.« Če bi profesor Obama zelo verjetno zagovarjal razkrivanje državnih tajnosti, ki v resnici zastirajo umazane podobe vojne ali pa sporno nadziranje državljanov, predsednik Obama brez oddiha poskuša osušiti usta vsem žvižgačem, ker javnost zastrupljajo z neprijetnimi dejstvi.
Pod njegovim vodstvom so ZDA sprožile najobsežnejši pregon ljudi, ki si drznejo javno razkriti nepravilnosti. V času predsednika »upanja« smo z zadržano sapo čakali, ali bo zaupanje pomembnih, a tajnih informacij medijem postal zločin, ki bi ga lahko kaznovali tudi s smrtno kaznijo. Polkovnica Lind ima tako lepo priložnost, da z blago kaznijo Manningu ne zadrgne glasu žvižgačem in tako prepreči vztrajno oženje svoboščin, prostora novinarskega dela ter z njim svobode govora.
