Kdo je tukaj nor?

Washington je v sredo, ko je Donald Trump sklical senatorje na brifing o Severni Koreji, rahlo spominjal na Pjongjang.

Objavljeno
27. april 2017 18.43
Trump 100 - 100 Photos
Zorana Baković
Zorana Baković

Odkar je Donald Trump raketiral Sirijo in Afganistan, nato pa zagrozil Severni Koreji s pomorsko »armado«, je zelo težko ne pomisliti, da si je ameriški predsednik izposodil »teorijo norca« od Richarda Nixona. Z nekaj potezami prestrašiš svoje sovražnike. Dobili bodo vtis, da si res nor in da si v primeru, če ne sprejmejo tvojih zahtev, pripravljen na vse. Na koncu bodo prišli s spodvitim repom in ti polizali roko.

Nixon je deloval v tej smeri, ker je hotel Severne Vietnamce prepričati, da je takrat, ko se razjezi, pripravljen na vse, njegov prst pa je nenehno na jedrskem gumbu. Prepričan je bil, da bosta Hošiminh in Sovjetska zveza, ki je ga je podpirala, prej ali slej prosila za mir.

Tudi Trump deluje v tej smeri, ker hoče prepričati Severno Korejo, da je dovolj nor za sproženje jedrske vojne. Obenem pa čaka Kim Džong Una in Kitajsko, ki ga je do pred kratkim podpirala, da bosta padla na kolena in prosila za milost.

Vendar 45. ameriški predsednik ZDA ni opazil, da taktika 37. predsednika ni prinesla pričakovanih rezultatov. Še več, pod pogojem, da je tudi na drugi strani diktator, srečen, ker je zunanji svet prepričan o njegovi neracionalnosti, se »teorija norca« spremeni v nevarno norost. Konec koncev je jedrska oborožitev vnetljivo blago. Dovolj je zgolj ena iskra, da gre v zrak vsa svetovna ureditev, ki je bila zgrajena na temeljih racionalnosti v politiki, liberalizma v prepričanjih in predvidljivosti v obnašanju države.

Vendar so tudi Kitajci odrasli z velikimi nauki, zapisanimi v zgodbi »Dnevnik norca«, ki jo je pred skoraj 100 leti napisal slavni pisatelj Lu Xun. V njej je opozoril na kanibalizem zaprtega razuma, na shizofrenijo antiliberalne družbe in na nevarnost svobodnega, a nerazumnega človeka, ki brez posledic govori vse, kar mu pride na misel. Zaradi tega jim nikakor ni do vojne, ki bi jih vrnila stoletje nazaj in zaprla vse poti do končanja procesa modernizacije.

Niti Južni Koreji ni do vojne, prav tako Japonski takšen scenarij ne bi prinesel ničesar dobrega. Zaradi tega bi se lahko vprašali, kdo je potemtakem tako nor, da govori o oboroženem spopadu kot o zelo možni opciji? Očitno, da to ni Kim Džong Un, ki želi zgolj preživeti.

Trump je v sredo pripeljal celotni senat v Belo hišo na brifing o Severni Koreji. Njegovi uradniki so senatorjem zatrdili, da predsednik, in vrhovni poveljnik oboroženih sil, pravzaprav še nima določene strategije glede Kimovega jedrskega in raketnega programa. S tem »teorija norca« pade v morje.

Grožnje z norostjo, ki so usmerjene k tarčam, kakršna je Severna Koreja, bi imele učinek zgolj v primeru, da bi bile podrobno razdelane in precizno koordinirane, vse diplomatske poteze pa bi bile usmerjene k jasnemu cilju. Tako pa je vse skupaj pripeljalo do tega, da je Washington v trenutku, ko so se senatorji preselili v Eisenhowerjev izvršni urad, stavbo poleg Bele hiše, rahlo spominjal na Pjongjang. Generali z medaljami na prsih se zberejo okoli velikega vodje, kot da bi čakali na to, da jim pove, kako bodo premagali Ameriko. Toda on sam pri sebi razmišlja o tem, kako mu gre na živce veter, ki kvari njegovo pričesko in meša strateške načrte v njegovi glavi.