Tiskane izdaje
V iztekajočem se tednu so se zvrstili trije dogodki, ki so povezani z eno temo – korupcijo. Po tem ko je protikorupcijska komisija (KPK) v odstopu pripravila predlog spremenjenega zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, je skupina treh pravnikov pripravila njegovo ustavnopravno analizo. Vlada je sklenila, da gre po poti, ki jo je predlagala KPK in tako posvojila 15 točk, o katerih je KPK presodila, da brez ustreznega odgovora nanje ni smiselno, da se še naprej lotevamo korupcije. Predsednik države je imenoval novo KPK.
Statistika sicer strnjeno pravi takole. Policija je lani vložila 2985 ovadb zaradi kazniva dejanja gospodarske kriminalitete, kar je za polovico več kot leta 2012; ocenjena škoda v zvezi s tem kriminalom je 189 milijonov evrov; policija je vložila 41 ovadb v zvezi s klasično korupcijo; v bančni kriminaliteti je oškodovanje ocenjeno na 350 milijonov evrov, vloženih ovadb je za 80 milijonov evrov; opravljenih je bilo 276 finančnih preiskav proti 513 fizičnim osebam; policija je državnemu tožilstvu podala 150 predlogov za začasen zaseg ali odvzem nezakonito pridobljenega premoženja v višini 130 milijonov evrov. Tožilstvo je lani doseglo za približno deset odstotkov več obsodilnih sodb za gospodarska kazniva dejanja kot leta 2012, precej višji je odstotek obsodb za korupcijska kazniva dejanja.
Da bi NPU ter Specializirano državno tožilstvo lahko nadaljevala v tempu, ki sta si ga določila, jima je vlada za letos namenila skoraj pet milijonov evrov dodatnega denarja. Ta bo namenjen predvsem novim zaposlitvam. Toda za nobenega od treh v uvodu omenjenih dogodkov za zdaj ne vemo, kakšni bodo njegovi dejanski učinki. Ciril Ribičič, Rajko Pirnat in Janez Čebulj so v predloženih zakonskih spremembah razbrali nekaj nedoslednosti in celo protiustavnosti, čeprav je njihovo sporočilo popolnoma nedvoumno: organ, kot je KPK, zagotovo potrebujemo, na preizkušnji bo politika, ki bo morala pokazati, kako daleč si upa iti v sicer na deklaratorni ravni potrjeni zavezi o učinkovitem boju proti korupciji.
Večina vladnih ukrepov v boju proti korupciji sega v drugo polovico leta, nekaj v leto 2015. Njihovi učinki bodo tako bolj ali manj opazni v volilnem letu, torej letu, ko politika razmišlja le o tem, s čim se ne sme zameriti volivcem. Največja neznanka pa je nova sestava KPK. Za nobenega od njegovih članov ne vemo, koliko osebnega in poklicnega poguma je pripravljen vložiti v izzive, ki jih prinaša tako izpostavljena funkcija. Še najmanj vemo o novem predsedniku in upamo si trditi, da to ni dobro. Boj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji – včasih gresta z roko v roki, včasih ne – ni zgolj naloga represivnih organov. Če privolimo v to, je boj proti temu kriminalu dolgoročno izgubljen. Spoznanje, da se je zažrl v vse družbene strukture in institucije, že zdaj zahteva precej več, kot se zdi, da je država pripravljena tvegati.
