Tiskane izdaje
Namesto pred zborom občanov Vrhnike je medresorska delovna skupina, ki jo je vlada ustanovila za usklajevanje močno razglašenih aktivnosti državnih institucij v prvih dnevih po požaru v Kemisu, zaključno poročilo predstavila pred predstavniki medijev v dostojno zastraženem vladnem novinarskem središču. Pojasnilo vodje delovne skupine Srečka Šestana o takšni »soglasni« odločitvi njenih članov, s katero so mimogrede prelomili obljubo Vrhničanom, da jim bodo zaključne rezultate predstavili iz prve roke, je bilo povedno: strokovnjaki »nočejo biti pljuvalnik«, kot se je zgodilo na enem od občinskih zborov.
A takšen odziv je nesprejemljiv. Komu drugemu kot javnosti, ki je bila zaradi, milo rečeno neusklajenega komuniciranja in polžjega posredovanja izvidov analiz upravičeno vse bolj panična in histerična, so odgovorni poveljnik republiškega štaba za civilno zaščito in državni strokovnjaki za javno zdravje, okolje in hrano? Z odločitvijo je Šestan sebi in predstavnikom državnih ustanov, ki so izvajali analize onesnaženosti okolja, nakopal le še večje nezaupanje.
Zaključno poročilo je resda nekoliko temeljiteje razčlenjen skupek doslej zbranih rezultatov preiskav in ugotovitev posameznih institucij, a ima kontradiktoren zaključek: »Dolgoročnih posledic za zdravje ljudi na obravnavanem območju ni pričakovati, a jih je treba ovrednotiti in z gotovostjo izključiti«. Je prvi del povedi trditev ali hipoteza? Kar koli od tega je, ni mogoče mimo dejstva, da bi morale pristojne državne službe oceno tveganja izpostavljenosti strupom s pogorišča tovarne nevarnih odpadkov opraviti že takoj na začetku. A je niso.
Če bo kateri od Vrhničanov v roke dobil v lično knjižico oblikovano zaključno poročilo, ne bo iz njega izvedel nič uporabnega. Priporočila za nadaljnje aktivnosti, ki jih je oblikovala delovna skupina, med katerimi so sanacija Tojnice, vključitev prebivalcev v projekt spremljanja kemikalij v ljudeh ter daljše spremljanje kakovosti vode, rib, mleka in vrtnin, so nujna, a bo moral nekdo budno spremljati njihovo uresničevanje. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da se na katerega od njih, zlasti zahteven in drag humani biomonitoring, s katerim so že tako težave, pozabi ali pa zmanjka denarja. V primeru slednjega predlagamo, naj se država spomni na prevečkrat pozabljeno načelo »onesnaževalec plača«.
Požar v Kemisu je razkril še veliko več vprašanj. Nekaterih, kot so krizno komuniciranje v primeru velike nesreče, postopek ukrepanja v primeru okoljske zastrupitve in ažurne meritve, se zaključno poročilo dotika. Drugih ne obravnava, vendar bodo pristojni nanje morali čim prej odgovoriti. Naj naštejemo nekatera: vprašanje ustreznosti vzorčenja in interpretacije podatkov, umeščanja nevarnih objektov v prostor in nadzora nad njihovim delovanjem, sledljivosti posameznih vrst nevarnih odpadkov v evidencah o njihovem skladiščenju in omejenih možnosti odvzema okoljevarstvenega dovoljenja v primeru kršitev.
In tu je še vprašanje sanacije starih okoljskih bremen, ki so prišla na dan s požarom. Vrhnika je z njimi prekomerno obtežena. Če se ne bo nihče lotil njihovega odstranjevanja, bodo Vrhničani postali novi poskusni zajčki v kemijskem eksperimentu. Njegovi rezultati bodo znani šele čez več desetletij in v naslednjih generacijah.
