Kitajska priložnost

»Ne izpusti priložnosti! Morda je nikoli več ne boš dobil.« Kitajska, ki upošteva svojo starodavno modrost, evropsko krizo izkorišča kot priložnost, da na stari celini postavi čim več svojih kažipotov.

Te dni je to storil tudi premier Wen Jiabao, ko se je s političnim vrhom Islandije in Švedske sporazumel o sodelovanju pri izkoriščanju naravnih bogastev Arktike, ko je nato z obraza kanclerke Angele Merkel izvabil nasmeh s trditvijo, da je Kitajska srečna, ker uvaža blago iz Nemčije, in ko je voditeljem srednje in vzhodne Evrope prišepnil, da jim ni treba biti v skrbeh zaradi naložb. Za nekdanje socialistične brate se bo vselej našla kakšna milijarda iz rdeče kitajske blagajne, polne zelenih ameriških dolarjev.

Čeprav kitajski premier še nikjer ni omenil, kako bo azijska sila sodelovala pri okrevanju evra, je imenitno zajahal veter evrske tesnobe. Evropejcem se vsak prihod Kitajcev nenadoma zazdi kot poslednja priložnost, da se izvijejo iz svojega mraka, zato se jim klanjajo, ko se prikažejo na londonskem sejmu knjig in kadar se sprehodijo po hannovrskem poslovnem forumu. Rdeče preproge jim pogrinjajo tako tam, kjer izgovorijo »Verjamemo v Evropo!«, kot tam, kjer bi lahko kupili še kakšno tovarno avtomobilov ali farmo krav molznic. Nenadoma so povsod dobrodošli.

Marsikateri evropski analitik resda opozarja, da kitajska država ni tako stabilna, kakor bi se hotela prikazati; opozarjajo, denimo, na umor v Chongqingu in medfrakcijski obračun v partiji, o katerem ni mogoče reči, kam vodi in kako se bo končal.

Toda Kitajska je vsa obarvana s »kitajskimi značilnostmi«, zato se tudi kaos v partijskem vrhu na koncu ne more pokazati samo kot »priložnost, ki je ne bi smeli zamuditi« – da se odstrani en vplivni klan in se ga nadomesti z drugim ter da se naprej ravna po kažipotih, postavljenih ob poti trdega interesa. Kitajska ne mara referendumov in demokracije ne spusti blizu, ima pa nekje v kolektivni zavesti globoko zasidrano vizijo »kitajskega stoletja«.

Čeprav so Kitajci doživljali vsakovrstna kaotična obdobja ultraških nemirov in ideološkega eksperimentiranja, te svoje vizije globalnega pomena nikdar niso izgubili. Tako jo tudi Wen zdaj nosi kakor svetilko, s katero osvetljuje pot po Evropi. Morda še ne ve zagotovo, kdo bo sedel v stalnem odboru politbiroja po zamenjavi generacij to jesen, ve pa, kam vodi steza, usmerjena k vrhu sveta.

Kaj pa Evropejci? Ali vedo, kam vodi rdeča preproga, pogrnjena pred kitajskim kapitalom? Ali imajo vizijo, kam bi radi prišli, ko bodisi na veliko trošijo ali nesmiselno varčujejo? Ali sploh vidijo sebe na koncu poti, ki jim jo bodo gradili Kitajci, ali na drugi strani mostu, ki jim ga bodo gradili Kitajci, ali na obzorju pred pristaniščem, ki jim ga bodo gradili Kitajci …?

Prihod kitajskega premiera v Evropo je seveda priložnost, ki se je ne sme izpustiti. A priložnost za kaj? Odgovor bo vsekakor treba najti pravočasno.