Kjer ni volje ...

V zadnjih treh letih se na nadzornem svetu vsake tri ali štiri mesece pogovarjamo, razpravljamo ali odločamo o novem vodstvu Luke Koper, je naveličan eden od članov nadzornega sveta. Zelo verjetno bodo v petek izvolili novega predsednika uprave, četrtega v devetih mesecih, čeprav štirje nadzorniki še zdaj nimajo pojma, kdo bi to bil. Predstavniki kapitala so do te mere prevzeli odgovornost, da tokrat sploh niso objavili razpisa. Še pred dvema letoma bi bila takšna izbira funkcionarja enega pomembnejših državnih podjetij celo v mislih nedopustna praksa.

Ali lastniki res mislijo, da kadrovske igre ne vplivajo na solidnost poslovanja družbe? Zakaj se jim to tako rado dogaja? Tudi tokrat imajo priložnost, da za prvega moža Luke postavijo tehnika, operativca, strokovnjaka, ki bo imel eno samo nalogo: dobre poslovne rezultate. Lahko pa zaposlijo »našega«, spet z omejenim rokom trajanja.

Februarja so nadzorniki Mišičevi upravi naložili vratolomno rast poslovanja: petodstotno rast pretovora in prihodkov, tretjinsko rast EBITDA, petinsko rast čistega dobička, skoraj trikratno rast naložb in znižanje zadolženosti. Tudi naslednik Gašparja Gašparja Mišiča bo moral prevzeti ta skoraj loterijski izziv. Loterijski zato, ker blago potuje skozi pristanišče po tveganem »robu«. Uspeh ni odvisen le od nadzornikov in uprave, ampak predvsem od stare avstro-ogrske infrastrukture in celo od vremenskih razmer. Če se na železnici zgodijo poplava, žled, ogenj, potres, nesreča ... pristanišče nima rezervnega scenarija. Drugi tir bi lahko že gradili. Sploh ni odločilen denar. Tako pri tiru kot pri imenovanju stabilne uprave velja isti pregovor: Kjer je volja, je pot. Luka Koper bi dosegala še boljše rezultate: le dovoliti bi morali, da bi volja našla pot.