Kliči V za krizo

Malo je verjetno, da napadi na SD z levega boka ne bi imeli posledic za stranko.

Objavljeno
05. januar 2018 15.33
Janko Veber - SD 06.februarja 2017 [Janko Veber,SD,poslanci,politika,politiki]
Zoran Potič
Zoran Potič

Zapleti, ki smo jim priča v vrstah SD, so dovolj dober opomnik, da se slovenska politika po dolgem obdobju miru nezadržno približuje ključni preizkušnji, ki je običajna za demokratično urejene družbe. Za kulisami brezbrižne slovenske družbe je več dram in ena je povezana z Jankom Vebrom.

Podpredsednik SD ni kdorsibodi - za seboj ima več poslanskih mandatov, bil je dolgoletni župan, bil je predsednik državnega zbora in bil je minister za obrambo, dokler ga ni odnesla afera, ker je pri zagovarjanju državne lastnine prestopil rdečo črto in zlorabil vojaške obveščevalce.

Med novoletnimi prazniki so bili zaradi aktivnosti svojega podpredsednika mnogi člani SD v veliki zadregi. Odkriti in občasno žolčni napadi, ki so na socialnih omrežjih pospremljeni s posmehovalnimi fotografijami in večinoma slabo artikuliranimi sporočili, so za to stranko precejšnja novost. Za SD je sicer znano, da zna igrati umazano, če je treba, a se je teh sredstev oprijemala zgolj, ko ji je šlo za nohte. Veber tolče po svoji (že nekdanji) stranki odkrito in na polno. Nekaj podobnega smo lahko pred leti spremljali v NSi, kjer se je razočarani podpredsednik Aleš Hojs, ker se je čutil izigranega na evropskih volitvah, začel vse bolj oddaljevati od stranke, dokler ga po seriji hudih izjav in napadov na NSi niso izključili.

Tudi v tem primeru se zdi, da Veber ubira podobno pot. Potem ko je zapustil poslansko skupino SD, kar je bil dovolj jasen signal vodstvu stranke, da nanj ne morejo več upati, je začel izzivati »bogove«, da bi mu v svojem srdu namenili ustrezno kazen, ki bi v strankarskem svetu pomenila nagrado - vlogo žrtve. Zato v tem trenutku v SD ne vedo povsem točno, kaj storiti z odpadniškim podpredsednikom, če bo svoje aktivnosti proti vodstvu SD nadaljeval in jih celo stopnjeval. Stranka, ki vstopa v ključno obdobje z velikimi ambicijami, se srečuje s precejšnjim problemom, saj je časa do volitev izjemno malo, predvsem pa za sanacijo škode, ki bi nastala ob morebitni izključitvi Vebra iz stranke.

Legendarni britanski premier Winston Churchill ni znan zgolj zaradi odločilne vloge, ki jo je odigral pri obrambi Evrope pred različni izmi, ampak tudi po izrekih, ki jih mnogi še vedno z veseljem uporabljajo. Eden izmed teh je, da nekateri ljudje menjajo stranko, ker so zvesti svojim načelom, drugi pa svoja načela podredijo interesom stranke. Kdo je kdo v tej zgodbi, ali je Veber človek načel, ki ga je po 25 letih »udinjanja« stranki doletelo razsvetljenje, ali pa je to stranka SD, bodo odločali volivci. Lahko pa že na tej točki ocenimo, da SD dohitevajo neplačani računi iz preteklosti, in to kljub deklarativnim izjavam, da so po poraznem volilnem rezultatu pred štirimi leti tako rekoč nova stranka. SD lahko problem ignorira in upa, da bodo napadi iz levega boka izzveneli v prazno, kar je manj verjetno. Problem, ki ga imajo, se utegne pokazati za veliko večjega, če ne bodo imeli jasno izdelane predstave, kakšno vsebino politike bodo zagovarjali. Pritiski s skrajnega konca levega spektra, kar predstavlja Veber, bi lahko SD zapeljali v bolj populistične vode.