Ko glava premaga telo

Slovensko zastopstvo v nordijskem smučanju se je po dveh zaporednih svetovnih prvenstvih, na katerih je osvojilo vsaj eno kolajno (v Oslu '11 so bili skakalci tretji na moštveni tekmi, v dolini Fiemme '13 je s posamičnim bronom in srebrom navdušil Peter Prevc), z jubilejnega 50. domov vrnilo brez nje. Če je edino merilo za uspešnost odličje, potem so bili naši športniki v Falunu neuspešni, če upoštevamo splet okoliščin, pa jim je seveda nemogoče tako na hitro prisoditi negativno oceno.

Dejstvo je, da sta se lahko z žlahtno kovino resno spogledovala zgolj dva posameznika, ob tekačici Katji Višnar jasno tudi Prevc, vodilni v skupnem seštevku svetovnega pokala v skokih. Medtem ko je 30-letna Blejka po 11. mestu v klasičnem šprintu, torej njeni paradni disciplini, v kateri se je na prejšnjem SP v dolini Fiemme izkazala s četrtim mestom, tarnala zaradi slabih smuči, se osem let mlajši skakalec iz Dolenje vasi v Selški dolini ni pritoževal nad ničemer, potem ko je kot četrti na veliki napravi za pičle 1,1 točke zgrešil bron.

Pa bi se lahko izgovarjal na marsikaj. V prvi vrsti na pomanjkanje sreče (kolajna se mu je izmuznila le za nekaj več kot pol metra), nato pa na (pre)pozni prihod in na to, da so izpustili prvi trening na srednji napravi, ki je slovenskim reprezentantom povzročala precejšnje preglavice in jim zagotovo ni prinesla vedrine, kar v dobesednem prevodu pomeni ime tukajšnjega športnega centra Lugnet. Slabše skoke bi lahko pripisal tudi nižji zaletni hitrosti, ki je znova bodla v oči, ali denimo spremenljivim vetrovnim razmeram. A to pač ni v njegovem značaju, da bi krivdo prelagal na druge.

Kot je dejal sam, je tokrat verjetno glava premagala telo. Da je bil na Švedskem premalo stanoviten, je pokazala tudi moštvena tekma, na kateri je naredil dva povsem različna skoka; prvega zanj zelo povprečnega, drugega pa sijajnega in najboljšega med vsemi. Če bo ohranil občutke slednjega in takšne prikazoval tudi na bližnji nordijski turneji, mu bo težko še kdo slekel rumeno majico, v nasprotnem primeru pa jo bo težko zadržal na sebi. A vrnimo se še v Falun in k ekipni preizkušnji, na kateri so Slovenci še tretjič zapored na velikem tekmovanju ostali praznih rok. In to kljub temu, da so bili po moštveni zmagi na »generalki« v Willingenu znova med vročimi favoriti.

Zakaj jim je spet spodletelo, bo moralo proučiti vodstvo reprezentance, morda pa bi veljalo v prihodnje razmisliti o tem, da bi se vsaj nekateri skakalci (če že ne vsi najboljši) pred prvenstvom odpovedali tekmam na Japonskem. Zdi se namreč, da dolgo in naporno potovanje v tem peklenskem ritmu vendarle ni tako nedolžno in brez posledic.