Ko kmetje pišejo turistično strategijo
Varovanje kmetijskih zemljišč samo v piranski občini, ta argument ne vzdrži kritične presoje.
Odpri galerijo
Pomoli v Portorožu iz zraka. FOTO: Jure Eržen/Delo
O tem, zakaj našemu turizmu ne gre tako, kot bi lahko, imamo v Sloveniji vsaj dva milijona mnenj. In potem se poznavalci spravijo na kakega natakarja, direktorčka, župana. Toda odgovor na to vprašanje je veliko bolj zapleten in sistemske narave. »Svež« dokaz je portoroški golf. Njegova usoda je po približno 15 letih garanja in neverjetnih prizadevanj zapečatena. »Petični« gosti, o katerih tako radi govorijo ministri in njihovi državni sekretarji, bodo morali iz Portoroža na golf zabavo v hrvaško Istro, tam občudovati upogljivost turistične ponudbe in seveda zaslužek puščati sosedom. Da je in bo ostalo tako, je zaslužen kmetijski minister in šefi državnega sklada kmetijskih zemljišč, ki so očitno glavni turistični strategi piranske občine.
Piranska je vsem nasprotnim poizkusom navkljub še zmeraj najbolj razvita slovenska turistična občina, ker je lani ustvarila 1,65 milijona prenočitev (100.000 več kot prestolnica). Ker je Slovenija lani ustvarila 2,5 milijarde evrov samo od izvoza turističnih storitev, pomeni, da jih je piranska občina najmanj 322 milijonov evrov. Piransko kmetijstvo pa ustvari kvečjemu 10 milijonov evrov prihodkov in še to skoraj pol na račun turizma. Piranski turizem zaposluje več kot 3000 delavcev, piransko kmetijstvo kvečjemu kakih 150 ljudi. V piranski občini ima Sklad kmetijskih zemljišč 850 hektarjev zemljišč, od tega jih je približno 350 hektarjev iz različnih razlogov neobdelanih. V Skladu se na cene nepremičnin zelo dobro spoznajo, zaradi česar prodajajo kvadratni meter kmetijskih zemljišč na Obali tudi po 125 in več evrov za meter. Na tako dragem zemljišču se niti konoplje ne bi splačalo gojiti.
Če bi slovenska država imela gospodarskega ali vsaj turističnega stratega, potem bi ta na dragem zemljišču zahteval dejavnost, ki lahko ustvarja bistveno višji hektarski »donos« in bistveno večjo zaposlenost prebivalstva. Še posebej, če s tem zemljišče ne bi bilo za zmeraj izgubljeno, kot je v primeru tovarne Magna pri Mariboru. Primer dokončne zavrnitve golfa v najbolj razviti turistični občini je nerazumen tudi zato, ker bi samo tukaj v državi lahko imeli dovolj donosen golf (saj bi ga samo tukaj lahko izkoriščali 12 mesecev na leto), ker je zaraščenih zemljišč na obali na pretek, ker lahko golf igrišča (in celo tovarne) gradijo vsepovsod po državi. Pri Šmartinskem jezeru je celo sama vlada pred leti sprejela državni prostorski načrt zanj. Zatorej argument o varovanju kmetijskih zemljišč samo v piranski občini ne vzdrži kritične in logične presoje.
In za češnjico na tortici: 57 hektarjev zemljišča, ki bi pomagalo k 300 dodatnim zaposlitvam v turizmu, so oddali trem kmetom. Niti kompromisnih rešitev, ki so jih predlagali v občini in na ministrstvu in bi pomagala tako turizmu kot kmetijstvu, niso sprejeli. Odločevalci v državnem kmetijskem skladu se očitno požvižgajo na kompromise in pod krinko »svete zemlje« odločajo v korist posameznih in nikakor javnih interesov. Država, v kateri lahko peščica kmetov s povsem osebnim interesom diktira strategijo gospodarskega razvoja, si pod nobenim pogojem ne more lastiti naslova turistično razvite ali turistično obetavne in napredne države.
Portoroški golf je zgolj primer, ki sam zase res ne bi rešil slovenskega turizma. Podobno velik problem je razmerje med zaslužki in vlaganji v tukajšnji turizem. Prej skromno kot ambiciozno zastavljena nova turistična strategija v piranski občini je predvidela, da bi v 6 letih v izboljšavo turizma morali investirati najmanj 132 milijonov evrov. V zadnjih šestih letih so investirali manj kot polovico tega zneska. Pa ne zato, ker turizem ne zasluži, ampak zato, ker sistem (in pretežno bančni lastniki) očitno še zmeraj dopuščajo izčrpavanje turistične panoge. Turizem torej niso samo lepi odstotki rasti, ki največkrat skrivajo vsebino in potencial.
Piranska je vsem nasprotnim poizkusom navkljub še zmeraj najbolj razvita slovenska turistična občina, ker je lani ustvarila 1,65 milijona prenočitev (100.000 več kot prestolnica). Ker je Slovenija lani ustvarila 2,5 milijarde evrov samo od izvoza turističnih storitev, pomeni, da jih je piranska občina najmanj 322 milijonov evrov. Piransko kmetijstvo pa ustvari kvečjemu 10 milijonov evrov prihodkov in še to skoraj pol na račun turizma. Piranski turizem zaposluje več kot 3000 delavcev, piransko kmetijstvo kvečjemu kakih 150 ljudi. V piranski občini ima Sklad kmetijskih zemljišč 850 hektarjev zemljišč, od tega jih je približno 350 hektarjev iz različnih razlogov neobdelanih. V Skladu se na cene nepremičnin zelo dobro spoznajo, zaradi česar prodajajo kvadratni meter kmetijskih zemljišč na Obali tudi po 125 in več evrov za meter. Na tako dragem zemljišču se niti konoplje ne bi splačalo gojiti.
Če bi slovenska država imela gospodarskega ali vsaj turističnega stratega, potem bi ta na dragem zemljišču zahteval dejavnost, ki lahko ustvarja bistveno višji hektarski »donos« in bistveno večjo zaposlenost prebivalstva. Še posebej, če s tem zemljišče ne bi bilo za zmeraj izgubljeno, kot je v primeru tovarne Magna pri Mariboru. Primer dokončne zavrnitve golfa v najbolj razviti turistični občini je nerazumen tudi zato, ker bi samo tukaj v državi lahko imeli dovolj donosen golf (saj bi ga samo tukaj lahko izkoriščali 12 mesecev na leto), ker je zaraščenih zemljišč na obali na pretek, ker lahko golf igrišča (in celo tovarne) gradijo vsepovsod po državi. Pri Šmartinskem jezeru je celo sama vlada pred leti sprejela državni prostorski načrt zanj. Zatorej argument o varovanju kmetijskih zemljišč samo v piranski občini ne vzdrži kritične in logične presoje.
In za češnjico na tortici: 57 hektarjev zemljišča, ki bi pomagalo k 300 dodatnim zaposlitvam v turizmu, so oddali trem kmetom. Niti kompromisnih rešitev, ki so jih predlagali v občini in na ministrstvu in bi pomagala tako turizmu kot kmetijstvu, niso sprejeli. Odločevalci v državnem kmetijskem skladu se očitno požvižgajo na kompromise in pod krinko »svete zemlje« odločajo v korist posameznih in nikakor javnih interesov. Država, v kateri lahko peščica kmetov s povsem osebnim interesom diktira strategijo gospodarskega razvoja, si pod nobenim pogojem ne more lastiti naslova turistično razvite ali turistično obetavne in napredne države.
Portoroški golf je zgolj primer, ki sam zase res ne bi rešil slovenskega turizma. Podobno velik problem je razmerje med zaslužki in vlaganji v tukajšnji turizem. Prej skromno kot ambiciozno zastavljena nova turistična strategija v piranski občini je predvidela, da bi v 6 letih v izboljšavo turizma morali investirati najmanj 132 milijonov evrov. V zadnjih šestih letih so investirali manj kot polovico tega zneska. Pa ne zato, ker turizem ne zasluži, ampak zato, ker sistem (in pretežno bančni lastniki) očitno še zmeraj dopuščajo izčrpavanje turistične panoge. Turizem torej niso samo lepi odstotki rasti, ki največkrat skrivajo vsebino in potencial.
